22. navadna nedelja – LETO C
Dragi bratje, drage sestre!
Vodilna misel Božje besede 22. nedelje med letom je povzeta v Jezusovih besedah: “Vsak, kdor se povišuje, bo ponižan in kdor se ponižuje, bo povišan.” Ozadje teh njegovih besed je obed v hiši nekega prvaka med farizeji, kjer je Jezus opazoval, kako so si izbirali prve sedeže. To so delali pred Jezusom, ki je prišel, da bi bil služabnik: apostolom je v znamenje služenja umil noge, sprejel je mesto zločinca na križu, bil je zadnji med ljudmi, “mož bolečin”. Nebeški Oče, ki je sprejel njegovo daritev, ga je povišal in ga posadil na svojo desnico, v znamenje, da je kralj vesoljstva. Edina njegova moč in oblast je v ljubezni do nas.
Skrivnost ponižnosti naj nam pomaga razumeti bogoslužje. Na misel mi najprej prihaja preprost, a zelo prepričljiv obred Velikega petka. Ko je božje ljudstvo že zbrano v cerkvi, se duhovnik, ki vstopi, v tišini pred oltarjem uleže na tla. To je spoštovanja vreden izraz ponižnosti pred Gospodom. Ta drža spominja na smrt; ko pa vstane, je kot bi s tem simbolično pokazal na vstajenje iz greha v novost življenja v Kristusu. Ta starodavni običaj je, čeprav manj zgovorno, v začetku vsake svete maše, ko pred Bogom in drug pred drugim priznamo svojo grešnost in potrebo po Božjem usmiljenju. V nekem smislu se s tem priznanjem tudi mi pred Bogom vržemo na tla. Če bi pri evharistični daritvi na to večkrat in iskreno pomislili, bi morda tudi v življenju lažje razločevali, kdaj je naša ponižnost pristna.
Kristus nas kliče k ponižnosti, ne k prevzetnosti. Kadar razmišljamo o svoji vrednosti oziroma nevrednosti, nam je potrebno neke vrste ravnotežje v razumevanju le-tega. Bogoslužje nam ga daje s tem, ko nas po eni strani spodbuja k priznanju svoje grešnosti, po drugi strani pa nam zagotavlja, da nas je Jezus že dvignil iz smrti greha. Pri drugi evharistični molitvi duhovnik moli – tudi v našem imenu -: “Zahvaljujemo se ti, da smemo biti tu pred teboj in ti služiti.” Še enkrat nas bogoslužje spomni na dejanje ponižnosti pred Bogom, ko duhovnik pred obhajilom povzdigne Kristusovo telo in pravi: “Glejte, to je Jagnje Božje, ki odjemlje grehe sveta.” In še: “Blagor povabljenim na Jagnjetovo gostijo.” To ni zadnja večerja, ampak je – po besedah iz knjige Razodetja – “Jagnjetova poročna gostija.” Zares smo lahko srečni, da nas evharistija vodi v nebesa, kjer se bomo veselili velike Jagnjetove gostije vso večnost – da je le naše zadržanje pred Bogom pravo in ne farizejsko.
Kaj pa nas more obvarovati pred farizejstvom, ki ga je v vsakem izmed nas vsaj nekaj? Tri stvari, ki jih Jezus predlaga gostitelju: povabilo na gostijo zaslužijo ubogi, pohabljeni, hromi, slepi. Povabilo mora biti zastonjsko in nesebično, kajti ljudje te vrste nimajo s čim povrniti. In: to, kar je nekaj vredno, ni človeško povračilo, ampak “vstajenje pravičnih”, se pravi, kakšni smo pred Bogom.

Kaj nam hoče Jezus s tem povedati? Jezusovo sporočilo za nas je, da se ne smemo ustavljati ob tem, kar smo pred ljudmi, ampak kar smo pred njim. Pa se zastavlja spet drugo vprašanje: kako pa vemo, kaj Gospod misli o nas? Knjiga življenja, ki vse to razodeva, je Sveto pismo. V njem vidimo, kako lahko presojamo svoje misli, želje, odnose: smo podobni lenemu služabniku, ki je zakopal dobljeni talent ali tistim, ki so jih dobro vnovčili? Je v nas več cestninarja ali farizeja, ki vsak na svoj način gledata na odnos do Boga? Smo podobni pametnim, oziroma nespametnim dekletom, ki čakajo na Ženina? Je morda v nas žena grešnica, ki najde usmiljene v Gospodu, ali pa farizeji, ki so jo hoteli kamenjati, ne vidijo pa svojih grehov? Božja, ne človeška, sodba je tista, ki daje pristen smisel našemu življenju. Nam je potrebna samo velikodušna ljubezen: kadar svojega bližnjega ljubimo tako, kot ga ljubi on, z zastonjsko ljubeznijo, uresničujemo na najboljši način sebe in svojo srečo – že v tem življenju, na popoln način pa “ob vstajenju pravičnih”. To je modra Božja ‘računica’. Vsako drugo življenje, pa čeprav morda lažje in bolj privlačno, nas vodi proč od prave sreče.