Enajst nas tu je v samostanu,
Živet’ se trudimo po Božjem planu.
Ker naša hiša je velika,
lahko pridruži se »mladika«.

Na zunaj smo le »stare«, »mlade«,
V črni obleki – bolj al’ manj rade.
A daleč, da bile bi enake,
Vsaka svoj prav ima in pa napake.

Ene zgodaj se zbudimo,

Glavnino v jutru naredimo.
Druge pa bi rade spale,
Sredi dopoldneva vstale.

Ene bi rade le skup’ molile,
Druge v samoti bi Boga častile.
Ene pred Bogom bi tišino,
Drugim glasno mol’t je fino.

Spet ene sestre so bolj gluhe,
Druge slišijo prelet že muhe.
Ene rade govorijo,
Druge komaj glas spustijo.

Ene vsak dan so v službi,
Druge ves čas v Božji družbi.
Ene hodijo v naravo,
Druge tečejo, da telo b’ b’lo zdravo.

Ene so v kapeli budne,
Druge pa zaspano trudne.
Ene v vozičku se peljajo,
Celo šoferke svoje imajo.

Ene na vrtu imajo delo,
Druge kuhajo veselo.
Ene pojejo, igrajo,
Druge zraven godrnjajo.

Ene polno otrok imajo,
Z njimi rade se igrajo.
Druge rajši so z mladino,
Tam najdejo ta pravo klimo.

Za ene svet je lep vesel,
Za druge je bolj črno bel.
Ene z vsem so zadovoljne,
Druge večkrat so brezvoljne.

Pa vendar nas vse to združuje,
različnost nas ne omejuje.
Različnost celo nas bogati,
in to skupnost pravo naredi.

Vse namreč, ki smo tukaj zbrane,
Bogu DA smo rekle vdane.
Svoje življenje mu predale
In tako eno smo postale.

Zato je v skupnosti lepo,
Tud’ če kdaj ni vse gladko.
Da le vse bi v eno se združile,
V različnosti dar edinosti odkrile.