8. navadna nedelja – LETO B
Drage sestre, dragi bratje! Na svetu je več religij, veliko starih in novih filozofij, pa kljub temu so pojmi, ki jih ima človek o Bogu, lahko samo dvojni: z ene strani je človekov Bog, z druge strani pa Bog Svetega pisma. Bog, ki si ga ‘ustvari’ človek, je skrivnosten, drugačen od sveta; kadar pa si ga predstavi kot osebo, je mogočen, gospodar, kateremu je treba služiti z upoštevanjem predpisov, z žrtvijo in s postom. Tako pojmovanje je navzoče v vseh religijah, tudi v judovstvu in krščanstvu, kadar nismo močno prežeti s svetopisemskim razodetjem o Bogu.
Berila 8. nedelje med letom nas vabijo, naj se poglobimo v svetopisemsko sporočilo o Bogu, ki nam po eni strani razodeva transcendentnega Boga, po drugi strani pa Boga, ki je blizu človeku. Da izrazi odnos do človeka, uporabi prispodobo poroke. Prvo berilo je kratek odlomek iz preroka Ozeja, ki prvi razodeva Boga kot Ženina in v tej luči odkriva skrivnost odnosa Bog-človek. Bog je ženin, ki nežno ljubi. Človek prelomi zakonsko zvezo, ki jo je postavil Bog, toda Bog se ne vda in ga znova privede k sebi. Še bolj močno to izrazi prerok Jeremija, ki pravi, da tudi izdajstvo ne ugasne ljubezni Boga, in zatrdi: “Z večno ljubeznijo te ljubim, zato ti tako dolgo izkazujem dobroto” (Jer 3,13). Evangeljski odlomek pa predstavlja Jezusa kot Ženina, ki je tudi sicer blizu novozaveznemu sporočilu o Bogu. Tako je npr. sveti Pavel predstavil skrivnost Kristusovega križa kot “norost Boga”, ki ljubi človeštvo tako daleč, da zanj da svojega Sina in ustanovi Cerkev, njegovo nevesto.
Svetopisemsko gledanje na Boga je novost krščanstva, tista novost, ki se ne bo nikoli postarala. V tem smislu moramo razumeti tudi dve kratki evangeljski prispodobi, v katerih Jezus pravi, da krpe iz novega blaga nihče ne prišije na staro obleko, ker bo nov našiv stari obleki kaj odtrgal in bo nastala še hujša raztrganina. Pa tudi novega vina nihče ne vliva v stare mehove, dodaja Jezus, sicer vino razžene mehove in je z mehovi vred uničeno; novo vino dajejo v nove mehove. S prispodobama je Jezus hotel prikazati nasprotje med novim in starim. V prvi Cerkvi je nastal resen problem: spraševali so se, ali so bili kristjani dolžni spolnjevati Mojzesovo postavo in to, kar je učil Jezus, to je, ali morajo slediti staremu in novemu. Priliki sta pomagali do rešitve. Jezus je prišel – kot je sam rekel – starozavezno postavo dopolnit, ne pa odpravit. Toda njegov nauk je tako daleč presegal Mojzesovo postavo, da se ni bilo mogoče več držati starih določil. Mojzesova postava je še zahtevala “zob za zob”, Jezus pa je vabil k mnogo višji moralnosti, po kateri je treba tistemu, ki človeka udari po enem licu, nastaviti še drugo lice, iti z njim miljo več. Stara zaveza govori o ljubezni do rojakov, Jezusov izziv pa je velik korak naprej, saj zahteva: ljubite svoje sovražnike, delajte dobro tistim, ki vas sovražijo… Jezus je starozavezni zakon in preroke povzel v dveh zapovedih ljubezni: ljubezni do Boga in do bližnjega. Kristjani so se z izpolnjevanjem tega popolnega zakona ljubezni zavedli, da so izpolnili vse bistveno iz Mojzesove postave. Poudarek obeh prispodob je, da je Jezus prišel gradit, ne pa uničevat. Na žalost pa je bilo njegovo sporočilo nezdružljivo s togimi farizejskimi normami tistega časa.
To pa pomeni izziv tudi za nas, da se lahko še bolj približamo Jezusu. Prosimo ga, da ne bi trmasto vztrajali v zahtevi, da se mora Bog prilagoditi našemu načinu gledanja, kot so to delali farizeji, ampak da bi se vedno pustili voditi Duhu in bili v vseh pogledih svojega življenja odprti Božji volji. Pa tudi, da bi se zavedali, da je za nas vsako naše srečanje z Bogom kakor praznik, ki prinaša veselje, življenje pa razumljeno ko dar. Bodimo prepričani, da je živeti lepo, da nam Bog daje toliko in vedno novih priložnosti, da v njih odkrivamo predvsem kar je lepo, resnično in dobro, kar je milost, ljubezen, sreča … Naj ne gredo te osrečujoče stvari mimo nas, ampak v resnici verujmo, da smo Božji ljubljenci. Zato tudi iz vsakega srečanja z Jezusom pri nedeljski maši lahko v resnici naredimo praznik.