SRCE JEZUSOVO – LETO B

Dragi bratje, drage sestre! Cerkev na praznik Srca Jezusovega takole moli: “Dobri Oče, danes častimo srce tvojega ljubljenega Sina in slavimo izredne darove njegove ljubezni. Naj iz tega vrelca Božje dobrote prejemamo obilje milosti.” Čeprav češčenje Srca Jezusovega ne spada med razodete verske resnice, je prav to češčenje potrditev neskončne ljubezni Boga, s katero spremlja vsakega človeka in vse ljudi. Leta 1956 je papež Pij XII. izdal posebno okrožnico “O češčenju Presvetega Srca Jezusovega”, ki postavlja v ospredje oznanjevanja in pričevanja današnje Cerkve prav Božjo ljubezen. K njenemu odkrivanju nam bo pomagalo tudi branje omenjene papeževe okrožnice, ki je bila letos, ob 50-letnici izida, ponovno izdana. Namen ponatisa je, da bi mogli tudi mi “z veseljem zajemati vodo iz Odrešenikovih studencev”, to je, prejemati nebeške darove, ki jih češčenje Jezusovega Srca razliva v nas: to češčenje nas očiščuje, nas poživlja z nadnaravno tolažbo ter spodbuja h krepostim.
Kot pravi KKC (prim. 478), je “Jezus nas vse in vsakogar poznal in ljubil v času svojega življenja, svojega smrtnega boja in svojega trpljenja ter se daroval za vsakogar od nas”. Zato je apostol Pavel lahko zapisal: ‘Božji Sin me je vzljubil in daroval zame sam sebe’ (Gal 2,20). “Ljubil je nas vse s človeškim srcem. Zaradi tega Jezusovo presveto Srce, prebodeno zaradi naših grehov in za naše zveličanje, ‘velja za prav posebno znamenje in simbol tiste ljubezni, s katero Božji Odrešenik ljubi večnega Očeta in prav vse ljudi’.” Božja ljubezen pa spodbuja našo ljubezen, velikodušnost in pripravljenost za dobro, s čimer človek presega samega sebe – nekako udejanja hvaležnost za to, kar prejema.
Kot vemo, so močno pobudo za češčenje Jezusovega Srca dala videnja svete Marjete Marije Alacoque v času hladnega janzenizma, ki je enostransko poudarjal le Božjo svetost in strogost, zamolčeval pa Božjo ljubezen in voljo, da bi se vsi ljudje zveličali. “Razodetja, ki jih je prejela sv. Marjeta, niso prinesla nič novega katoliškemu nauku. Njihov pomen pa je v tem, da je Kristus Gospod – ko je pokazal svoje presveto Srce – hotel na izreden način priklicati ljudem v spomin skrivnost milostne Božje ljubezni do človeškega rodu. Kristus je jasno in ponovno pokazal svoje Srce kot simbol, ki naj ljudi vabi k spoznanju in priznanju njegove ljubezni. Jezusovo Srce je znamenje in poroštvo usmiljenja in milosti za potrebe Cerkve v naših časih” (Pij XII.).
Tako je zapisal papež Pij XII. pred 50. leti. Vendar pa ni češčenje Jezusovega Srca danes nič manj pomembno, kot je bilo takrat. Pomembno je zato, ker naglaša prvenstvo ljubezni v nasprotju z duhom oholega, pretiranega razumarstva, sebičnosti in uživaštva; ker poudarja prvenstvo prisrčnega notranjega življenja v nasprotju s samo neko zunanjostjo in pomanjkanjem pravega duha; ker v kristjanih prebuja trdno zaupanje, da Bog hoče, da bi se vsi zveličali in da njegova previdnost bdi nad nami; spodbuja pa tudi čut spokornosti in zadoščevanja (prim. A. Strle, Leto svetnikov II.). To je prav gotovo pomembno v našem času. ko se tako močno izgublja čut za greh, ker se je izgubil čut za Boga in njegovo svetost. Po drugi strani pa se prav današnji človek mnogokrat čuti tako brez moči pred vsem, kar se mu dogaja. Zato tudi tako zelo potrebuje spoznanja Kristusa, njegove ljubezni in njegovega veselja. Prav v Jezusovem srcu pa je pred nas postavljeno središče krščanstva, pravi Benedikt XVI. To je res tudi zato, ker “samo s srcem človek dobro vidi”. V svoji Okrožnici “Bog je ljubezen” je zapisal, da “vera, ki se zaveda Božje ljubezni, katera se je razodela v prebodenem Jezusovem Srcu na križu, s svoje strani poraja ljubezen. Ljubezen je luč – končno edina – ki vedno znova osvetljuje temni svet ter nam daje pogum za življenje in delovanje. Ljubezen je mogoča in moremo jo udejanjati, ker smo ustvarjeni po Božji podobi”. Zato živímo ljubezen in s tem dovolimo, da Božja svetloba pride v svet” (prim. BL 39), kot nas vabi sveti oče.