Praznik skupnosti

Deveti maj je za kongregacijo Šolskih sester de Notre Dame poseben dan. Ta dan je namreč ‘rojstni dan za nebesa’ naše redovne ustanoviteljice, blažene Marije Terezije Jezusove Gerhardinger. Rojstni dnevi pa so priložnost, da se veselimo daru življenja in se zanj zahvaljujemo. In zakaj naj bi to ne veljalo tudi za ‘rojstni dan za nebesa’? Posebej še, ko gre za ženo, ki že skoraj dve stoletji navdihuje dekleta, da vstopajo v skupnost, ki jo je ustanovila.
Mati Terezija je umrla 9. maja 1879. leta v Münchnu, kjer je tudi njen grob. Ker letos obhajamo tudi 190-letnico ustanovitve naše kongregacije, je 9. maj še toliko večji praznik za nas. Praznik je, v katerem smo povabljene, da se po besedah Janeza Pavla II. »hvaležno spominjamo preteklosti, zavzeto živimo v sedanjem času, in se z zaupanjem obračamo v prihodnost. ‘Jezus Kristus je isti: včeraj in danes in na veke’« (J.P.II., ZNT 1). In ON je glavni razlog, da praznujemo 9. maj, ON je tisti vir, ki je hranil reko življenja naše ustanoviteljice.
V našem redovnem pravilu »Poslane ste« je o prazniku skupnosti zapisano: »Vsaka provinca praznuje vsako leto dan skupnosti, da obnovi in utrdi svojo zvestobo duhu ustanoviteljev. Kot kongregacija v ljubezni in hvaležnosti obhajamo 9. maj kot praznik življenja in smrti matere Terezije in naše mednarodne skupnosti« (GD 7b). 

Kdo je bila ta žena, katere življenjski ideal je privlačen še po 190. letih?
Rodila se je 20. junija 1797,  v mestecu Stadtamhof pri Regensburgu v Nemčiji. Njeno krstno ime je bilo Karolina. Starša sta jo vzgojila v krščanskem duhu in v duhu ljubezni do ubogih: ob njunem zgledu se je mala Karolina naučila ljubiti – sprejemati ljubezen in jo razdajati drugim. V takem okolju je spoznavala Boga in veliko božjo ljubezen do nje, tu je sledila božjemu klicu v redovno življenje, tu je ustanovila kongregacijo. V takem okolju je dozorelo njeno dovzetno srce, ki je segalo do ubogih, otrok, mladih, žena ter z njimi delilo njihove stiske. V svoji družini se je naučila povezanosti z Bogom in edinosti v tej osnovni skupnosti. Ta edinost se je tako zakoreninila v njenem srcu, da je postala kasneje tudi njena najodličnejša skrb v skupnosti, ki jo je ustanovila. To ni bil le nek ideal, za katerega je upala, da ga bo dosegla, ampak resničnost, ki jo je sama živela in za katero se je borila. V domači družini je okusila tudi zavzetost za vzgojo. Načela in praksa njenih staršev, zlasti pa še zgled njunega sodelovanja z Bogom, najboljšim Vzgojiteljem vseh časov, je v njej ostalo vedno kot nekaj živega in upam si reči, da je tudi zaradi te bogate izkušnje postala vzgojiteljica s širokim pogledom na svet in služila vsem, ki jih je Bog postavil na njeno pot in izročil v njene roke.  

Pa še nekaj je zaznamovalo njeno življenje, kar je tudi imelo pomemben vpliv pri nastajanju redovne skupnosti. Že med njenim otroštvom so divjale Napoleonove vojske, Cerkev je bila popolnoma nemočna, ljudstvo  obubožano in moralno na dnu. Samostane in njihove šole so zapirali; tudi šolo Kornih sester v Stadtamhofu, kamor je hodila Karolina, so zaprli. Zaradi nastalih razmer je tvegala in z 12. leti, – lahko bi rekli: sama še otrok – sprejela poučevanje pod vodstvom in mentorstvom stolnega župnika Mihaela Wittmanna. Doživljanje Boga kot smisla življenja pa jo je v nekem smislu samoumevno vodilo v ustanovitev redovne skupnosti, v kateri je ljubeča skrb za otroke postala program njenega življenja, vzgoja in šola pa sta bili pot k temu. Njen cilj ni bil izobraževanje elitnih skupin, temveč pomoč predvsem ubogim, zapuščenim in zapostavljenim otrokom in mladim. Njim je treba pomagati do stopnje človeka vrednega življenja v poklicu in družini, v državi in Cerkvi – je bila prepričana, dokaz za to pa so bile njene šole, otroška zavetišča, ljudske kuhinje in sirotišnice. Koliko dobrega je bilo v teh ustanovah, to ve samo dobri Bog! In upam, da tudi danes, povsod tam, kjer delujejo njene sestre.

Kdaj je bila ustanovljena kongregacija?
Ustanovitveni dan naše redovne skupnosti je 16. oktober 1833. Ta dan je Karolina Gerhardinger, z redovnim imenom Marija Terezija Jezusova, skupaj z dvema prijateljicama začela redovno življenje. Njena skupnost naj bi z vzgojo pomagala k izboljšanju takratnih družbenih razmer. Zagovornikom razsvetljenstva se je namreč zdela krščanska vzgoja nepotrebna, ukinitev mnogih redovnih šol pa je zlasti ženski mladini onemogočila, da bi prejela najosnovnejšo vzgojo. Mati Terezija pa je bila prepričana, da morejo družbo prenoviti krščanske družine, v katerih ima mati kot prva vzgojiteljica ključno vlogo. Zato so bila njena glavna skrb revna dekleta v majhnih mestih in vaseh. Zato je tudi pošiljala svoje sestre v manjših skupinah k ljudem na podeželje in s tem odstopala od tedanjih oblik velikih samostanov.  

Kadar je naša ustanoviteljica govorila o svojem redu, ga je s poudarkom in spoštovanjem imenovala »božje delo«. Rada je rekla, da ni bila ona tista, ki je ustanovila kongregacijo, ampak je bil JEZUS, ki je delal v njej. To je njegova kongregacija. On sam je tudi klical in kliče dekleta, naj z njim delijo to delo, ki je delo za njegovo, božje kraljestvo. To prepričanje, ta ljubezen jo je gnala vedno naprej pri ustanavljanju postojank od enega konca Evrope do drugega in bila središče vsega njenega prizadevanja. Samo 14 let po ustanovitvi skupnosti je že peljala prve sestre v daljno Ameriko, da bi tudi tam delale za »božjo čast in zveličanje ljudi preko apostolata vzgoje«.

Če bi kratko povzela bistvo njene duhovnosti, bi rekla naslednje:
Njeno bistvo je v povezanosti z Bogom in z življenjsko resničnostjo, iz česar prihaja pogum za tveganje, trdna vera, pripravljenost na odpoved in predanost poslanstvu. Svoje sestre je znala voditi v predanosti molitvi in delu; iz njene brezmejne ljubezni do troedinega Boga pa se je krepila ljubezen do človeka, do vsakega človeka, kar se je pokazalo še posebej v težkih trenutkih nastajanja kongregacije, ki jih ni bilo malo. Mati Terezija ni dovolila, da bi njeno življenje uravnavale zunanje okoliščine, ampak moč iz tiste notranje »kamrice«, v kateri je v sebi doživljala Boga. Zato je zapisala: »Jezus, ti si vir; v tebi živim in sem; v tebi, od tebe in po tebi je vse dobro.« To srečanje z Jezusom je naredilo ure molitve in češčenja za »najbolj blagoslovljene trenutke« njenega življenja. V enem takih trenutkov je celo pozabila na uro srečanja z bavarskim kraljem. Vedno znova se je čutila pritegnjena v ta čisti studenec moči, da je iz njega pila tokove ljubezni. Ti ji niso samo dajali moči za življenje, ampak so iz nje naredili studenec za druge, predvsem za nas, njene sestre. S pričevanjem, ki ga je dajala s svojim življenjem, nam je dala dragoceno zapuščino, obenem pa tudi privlačno nalogo. Ko se vedno znova lahko spodbujamo ob njej, moremo iti naprej v prihodnost z zaupanjem in res z veseljem in hvaležnostjo obhajati njene spominske dneve kot praznike upanja in zaupanja. Na ta način postane »spominjanje – skrb za prihodnost«, skrb, da bo »božje delo« dalje živelo in prinašalo sadove.

Duhovnost naše ustanoviteljice je torej izhajala iz njene ljubezni do Boga, hranila in krepila pa se je iz njenega češčenja presvetega Rešnjega telesa. To češčenje je vžigalo v njej gorečo željo njenega življenja: vedno bolj spoznati Boga in izpolnjevati njegovo voljo. Da bi služila ubogim, je svojo skupnost utemeljila na uboštvu in jo posvetila Mariji, v kateri je našla zgled tega služenja. Njene besede: »ljubezen vse daje z veseljem – vedno znova in vsak dan« so več kot samo citat iz enega od njenih pisem. So namreč povzetek tega, kar je živela in kar je nam zapustila kot svojo duhovno oporoko.  –  S svetopisemsko podobo bi mogla reči, da je ravnala kot apostol Peter, ki je vso noč neuspešno ribaril, zjutraj pa ga je Jezus spodbudil, naj še enkrat vrže mreže. Peter je takrat odgovoril, da bo to storil »na njegovo besedo«. Prav tako je storila ona, po Jezusovem zgledu je sprejela otroke in na koncu je bilo tudi njeno življenjsko delo podobno polni, da, prepolni Petrovi mreži. Jezusa je gledala, na njegovo besedo je delala. In v tem je bila vsa skrivnost življenja, ki je rodilo tako bogate sadove.

Še nekaj konkretnih podatkov: 
Kongregacija šteje danes okrog dvatisoč sester, ki delujemo v 33 deželah sveta. V Evropi so naše sestre razen v Sloveniji še v Angliji, Avstriji in Nemčiji, na Češkem, Poljskem, Madžarskem, Švedskem, v Belorusiji, Italiji, Romuniji, Srbiji in Albaniji. V Severni Ameriki so v 7 deželah ZDA in v Kanadi, ki sedaj sestavljajo dve provinci. V to področje spadajo tudi sestre, ki delujejo na Japonskem, na otokih Guam in Yap v Tihem oceanu, v Nepalu ter v Afriškem distriktu, to je v Gani, Gambiji, Keniji in Nigeriji. V Južni Ameriki pa so v Braziliji in Argentini ter v provinci Latinska Amerika in Karibi in sicer v naslednjih deželah: Bolivija, Čile, Gvatemala, Honduras, Paraguay, Peru in Porto Rico. Ta tako raznolika mednarodnost je nekaj lepega, je pa tudi čisto konkreten izziv za premagovanje vseh tistih meja, ki se drugače tako rade postavljajo med deželami, narodi in ljudstvi. Kadarkoli se srečamo na kakšnem našem mednarodnem srečanju, potrebujemo prevajalke, saj je malo težko govoriti v 12 jezikih, ki so potrebni za sporazumevanje. Pa gre in to dobro! Pa še več spoštovanja se ustvarja med nami prav zaradi bogastva te raznolikosti.

Kdaj so prišle sestre v Slovenijo?
V Slovenijo so prišle prve sestre leta 1886, in sicer v Šmihel pri Novem mestu, samo dve leti kasneje pa še v Trnovo/Ilirska Bistrica. Naše glavno delo je pastoralno delo po župnijah. V Sloveniji imamo pet skupnosti, vseh sester pa nas je 34.

Po drugih predelih sveta pa se naše sestre še vedno posvečajo vzgoji in pouku mladih predvsem v šolah. Pri tem se največkrat srečujejo s problemom pomanjkanja lastnih kadrov in iskanja drugih učnih moči. So pa naše šole dobro obiskane in največkrat ne morejo sprejeti vseh vpisanih. Veliko sester se posveča tudi neposrednemu delu z materialno ubogimi, zlasti še v deželah tretjega sveta; pa tudi obrobja velemest so dostikrat več kot potreben prostor take oblike služenja. S tem je povezano tudi delo proti krivičnim strukturam, ki so največji vzrok za trajno revščino. Ob vsem pa je glavno prizadevanje namenjeno temu, kako biti kontemplativne v akciji, k čemur nas obvezuje zadnji generalni kapitelj, ki je lani za prihodnjih pet let začrtal smer kongregaciji. Obenem je tudi močan klic, naj se vrnemo k virom, k začetku, k ustanoviteljici in njeni dediščini.

Za sklep bi rada rekla še naslednje:
Delo blažene matere Terezije Jezusove Gerhardinger živi naprej v njeni kongregaciji. Samo nadaljevati ga je treba v njeni usmeritvi, to je, na Jezusovo besedo, v zaupanju v Gospoda. Naša želja je, da bi znale zvesto varovati to dediščino ustanoviteljice in se vedno znova pustile izzvati času in njegovim spremembam. V tem trenutku se pojavlja bistveno vprašanje, to je, kako dolgo bomo še mogle odgovarjati na poslanstvo s tako majhnim številom novih članic. Vemo, da »Bog dela vse, vendar ne dela brez nas«. V zaupanju in domiselnosti moramo iskati novih poti, kako mladim danes približati ideal redovnega življenja in poslanstva. Zgled matere Terezije nam je prav gotovo v oporo tudi tukaj. Vsak korak, ki ga je naredila, je prej izmolila. Vedno je delala le ‘na Njegovo besedo’! Izzivi časa so vedno božji klic. Naj nam pomaga razumeti tudi sedanje, ki jih prav gotovo ni malo, in naj nam pomaga nanje odgovoriti.

s. Darija Krhin