»Vsemogočni Bog, utrdil in zaznamoval si nas s skrivnostjo trpljenja in vstajenja tvojega Sina. Podeli naši sestri Mariji Suzani, ki je bila rešena umrljivosti, naj bo pridružena tvojim izvoljenim.« (Iz bogoslužja)«
V to bogoslužno prošnjo naj bo sedaj položen kratek opis življenja naše sestre Marije Suzane, s krstnim imenom Francka. Rodila se je 3. julija 1946 v kraju Pangrč Grm, župnija Stopiče, kot osmi otrok staršema Jožetu Klobučar in mami Neži, rojeni Živec. Da je bila njena povezanost z domačimi vedno močna, pove tudi dejstvo, da se je ob 50-letnici svojih zaobljub najprej zahvalila Bogu za drage starše, ki so ji kot osmemu otroku dali življenje in jo podpirali v duhovnem poklicu. Prav tako tudi za rodne sestre, brata in njihove družine, h katerim se je vedno rada vračala. Hvaležnost je bila dalje za takratnega domačega župnika, ki jo je razumel v njeni omahljivosti pred zaobljubami. Posebno mesto v hvaležnem spominu so imeli tudi njeni sovaščani, ki so jo vedno z veseljem sprejemali in so ji bili posebej dobri v njeni bolezni, molili so za njeno ozdravitev in darovali zanjo za sveto mašo.
Pri 20-ih letih je Francka vstopila v kongregacijo Šolskih sester de Notre Dame. Pri preobleki, ki je začetek noviciata, je dobila redovno ime Marija Suzana. Noviciat je začela 31. januarja 1971 na gradu Struga, kamor so bile sestre izgnane po vojni. Tam je leto kasneje naredila tudi prve zaobljube (1. februarja 1972), večne pa 16. avgusta 1975 v Novem mestu-kapitelj. Sama je večkrat potrdila, da je Bogu hvaležna, ker jo je pripeljal v redovno družino Notredamk. Kot redovnica je opravljala različna dela v skupnostih, v katere je bila poslana. Sama je hudomušno rada rekla, da je delala vse, »samo kuhala ni, ker ni znala«.
Sestra Suzana je učila verouk v različnih krajih; učiti je začela še kot kandidatka. Kot redovnica je imela verouk v župnijah Šmartno pri Litiji, v Kopru in v Dolskem. V času poučevanja v Dolskem, kjer je učila najdlje, je bila tudi v službi pri verskem tedniku Družina, in sicer 19 let. Po teh letih si je želela nazaj v skupnost in tako leta 1998 prišla v Novo mesto, kjer je poleg drugega pomagala pri skrbi za bolne sestre. Leta 2002 se je vrnila nazaj v Ljubljano, v Koseze. Tu je bilo njeno poslanstvo obiskovanje bolnikov na domu ali pa v Domu starejših občanov. Poleg obiska jim je tudi prinašala sveto obhajilo. S svojo človeško toplino in duhovno močjo je številnim pomagala do srečanja z Bogom. Ko je čutila, da jo noge niso več ubogale, kot bi bilo treba, ji je pri obiskovanju bolnikov posebno prav prišlo kolo. Pa tudi sicer si je rada nabirala moči s kolesarjenjem. V Ljubljani je ostala vse do junija lani (2024), ko je prišla nazaj v Novo mesto, na Cankarjevo.
Pred 17. leti jo je prvič obiskala resna bolezen, rak, ki se je nekajkrat ponovil in pil njene moči, dokler ni 31. 1. 2025 izpil vse njene moči. Po krajšem bivanju v bolnišnici je 31. januarja sklenila svojo življenjsko daritev in mirno zapustila ta svet.
Sestre smo ji hvaležne za to, kar je bila za nas, za njeno veselo služenje, molitev in humor ter vso pomoč, ki smo jo bile deležne. Naj se sedaj veseli v večnosti s svojimi dragimi domačimi in redovnimi sestrami. Veliko jih je poznala, nekatere je spremljala v njihovi onemoglosti in starosti, zdaj pa naj bo deležna Božjega lona za vse, kar je odnesla dobrega s seboj: saj so nebesa dom, ki se gradi tukaj na zemlji in se ga veseli v večnosti. In dobri Bog vidi v srce, zato naj sedaj pogleda na vse njeno dobro in ga sprejme, ter ji odpusti, kar je bilo samo človeškega in je potrebno njegovega usmiljenja. Naj ga bo čim prej deležna v vsej polnosti.
Draga s. Marija Suzana, hvala Bogu, ker te nam je dal! Počivaj v Božjem miru in pri Bogu ne pozabi na nas
(sDK)

Pogreb + s. Suzane

V četrtek, 6. februarja, smo na pokopališču v Šmihelu pospremili k večnemu počitku našo drago s. M. Suzano Klobučar. Od nas se je poslovila v 79. letu starosti in 54. letu redovnih zaobljub.

V urah, ko je pred pogrebom ležala v mrliški vežici, se je od nje prišlo poslovit izredno veliko ljudi: sosestre iz ostalih treh naših skupnosti, brat Jože in sestre Micka, Anica in Angelca s svojimi. Bilo je tudi veliko drugih ljudi, ki so poznali s. Suzano. Nekaj ljudi je bilo tudi iz župnije Ljubljana-Koseze (zastopstvo štirih je pripeljal Primož Milavec). Zastopstvo je bilo tudi z Družine, kjer je s. Suzana dolgo delala. Z Gorenjske niso prišli le njeni nečaki in nečakinje, ampak tudi Štefka Lipar, ki jo je pripeljal njen bratranec Janez. Omeniti želim tudi gospo Stanko Jenko in Marijo Blažič, ki ju na pokojno sestro Suzano in sestre nasploh vežejo dolgoletne prijateljske vezi.

Pogreb je vodil hišni duhovnik g. Florjan Božnar. Po pokopu je bila pogrebna maša v cerkvi sv. Mihaela v Šmihelu. Somaševanje je vodil hišni duhovnik, častni kanonik g. Florjan Božnar. Ob njem so somaševali prelat Anton Slabe, p. Marko Novak, OFM, p. Ciril Božič, OFM, msgr. Anton Trpin, prelat Božidar Metelko, msgr. mag. Igor  Luzar, g. Tadej Kersnič, župnik župnije Stopiče (rojstne župnije + s. Suzane), župnik stolne župnije g. Klavdio Peterca, g. Janez Jesenovec, g. Jože Ovniček in cistercijan p. Jona Vene.  Naj še spomnim, da je bil samo na pogrebu še novi šentjernejski župnik g. Janez Rihtaršič.

Po pogrebni maši smo se zbrali v Baragovem zavodu na skupno srečanje in pogovor zlasti s sorodniki pokojne sestre Suzane. Mislim, da tako srečanje po slovesu od drage osebe, dobro dene vsem in še poglobi prijateljske vezi med tistimi, ki ostanejo.

In končno, a ne nazadnje: en velik Boglonaj vsem, ki ste se poslovili od naše s. Suzane, za vse izraze sočutja in sožalja, za darove za svete maše zanjo in za druge darove. Pa še naprej delajmo dobro v sestrinem imenu, kar je delala vse življenje. Naj ji bo sedaj lepo pri dobrem Bogu!