Hitro, hitro, čas gre naprej,
kaj kar spali bomo zdej.
Meni delat se mudi,
saj služit Bogu mor’mo mi.

Za molitev danes nimam časa,
mene delo kar odnaša,
telefoni mi zvonijo,
da še molt mi ne pustijo.

Hvala Bogu za sestre stare,
da še zame kaj bodo “oddrdrale”.
Najprej računalnik bom prižgala,
novo pošto si prebrala.

Oh, kako počas to dela,
saj jaz že pravico bi imela,
da nov kompjuter bi dobila,
potem lahko bi še več nardila.

Pa Mobi, Skener in Printer rabim,
pa na CD, da ne pozabim.
Kar spisek bom si naredila,
provincialki ga bom izročila.

“Sestra Aktiva, danes okna bi pucali,
boste tud vi kaj pomagali?”
“Drage sestre, kaj se pa greste,
jaz vendar delo imam, to veste!”

Oh, spet me nočjo razumet,
živčno delajo me spet.
“Sestra Aktiva, molitev se je že pričela!”
“Ojej, bom kar literaturo sabo vzela!”

Kaj!!! Zdaj še na glas bodo molile
in mene pri študiju motile!!
O, super, telefon zvoni,
gotovo mene kdo želi!

Avto bom potrebovala,
pa prednico nisem še vprašala.
To res ne zdi se mi pošteno,
kako da drugim je vseeno,
Največ dnarja v klošter nosim,
pa vsak dan še za avto prosim.

Zdaj bi gotov že zaslužila,
da avto svoj bi jaz dobila,
krivica meni se godi,
skupnost za mano ne stoji.

Saj vendar vsaka dokaz ima,
ker me nikdar ni doma,
da cele dneve le garam
pa naj še čas za skupnost imam.

Namesto,da skupnost bi me podprla,
v meni pridno sestro zrla,
pa ves čas name godrnjajo,
mojga dela cent ne znajo.