Rojena 3. 7. 1946 v vasi Pangrč Grm, župnija Stopiče. 30. 9. 1966 je vstopila v kongregacijo Šolskih sester de Notre Dame. Noviciat je začela 31.1.1971 na Strugi in tam naredila prve zaobljube 1. 2. 1972. Večne zaobljube pa je 16. 8. 1975 naredila v Novem mestu-Kapitelj. O sebi pravi takole:

Skoraj vsak dan me kdo vpraša: »Kako si?« Uporabila bom odgovor nekoga drugega (naj mi oprosti!), ki se glasi: »Srečna sem!« Srečna kljub vsemu. Velikokrat sem se spraševala, zakaj je Bog iz družine s šestimi dekleti izbral prav mene. Ne bi rekla, da je izbral najboljšo, celo prepričana sem o nasprotnem. Morda sem se zato kar nekaj časa upirala in delala drugačne načrte za življenje.

Danes pa sem Bogu hvaležna, da me je pripeljal v družino Šolskih sester de Notre Dame. Kot Notredamka sem opravljala najrazličnejša dela v skupnostih, v katere sem bila poslana: učila verouk na več župnijah, skrbela za bolne sestre in bila zaposlena pri verskem tedniku Družina. Vse to mi je prineslo veliko izkušenj in spoznanj, kar je pravo bogastvo življenja, zato lahko z veseljem gledam na prehojeno življenjsko pot.

Hvaležna pa sem tudi za mnoge ljudi, ki sem jih v življenju srečala, ki so me na moji poti spremljali, me spodbujali ali me samo prenašali. Mnogi so že v večnosti in še vedno čutim njihovo bližino. Morda se sliši nenavadno, a vendar zapišem iskreno, da se Bogu zahvaljujem tudi za bolezen, izkušnja le-te me še bolj povezuje z bolniki, ki me z veseljem sprejemajo, ko jih obiščem. Utrip mojega redovnega življenja, osebno, v skupnosti in v apostolatu, pa je in še vedno podpira molitev, ki me globlje povezuje z Bogom, med seboj in z vsemi ljudmi, za katere vsak dan prosim Božjega varstva in pomoči.

V nedeljo 4. septembra 2022 je na povabilo g. župnika Tadeja Kersniča pri sveti maši s. Suzana povedala še naslednje utrinke iz svojega življenja, ki so jo pripeljali v samostan:

Ko mi je g. župnik predlagal, da bi danes nekaj povedala, sem se sama pri sebi tolažila z besedami apostola Pavla, ki je zapisal: »Ženska naj v cerkvi molči!« Potem so me pa nekateri spodbujali: »Pa boš vendar nekaj povedala!”

Bom najprej prebrala, kar sem ob 50-letnici redovnega življenja zapisala v zahvalo:

»Najprej Bogu vsa zahvala, in za Bogom čast Mariji…«

Moj Bog, hvala za 50 let redovnega življenja. Hvala za vse, ki so me v teh letih spremljali. Zahvaljujem se ti za moje drage starše, ki so mi kot osmemu otroku dali življenje in me podpirali v duhovnem poklicu. Hvala za rodne sestre, brata in njihove družine, h katerim se še vedno z veseljem vračam. (Mislim, da je brat Jože nekje tukaj v cerkvi. Večkrat se spominjam najine skupne molitve ob večerih pred spanjem. V toplih poletnih dneh sva spala zunaj na kozolcu; ne vem, ali sem že hodila v šolo. Predno sva zaspala, je Jože naštel vse žive in pokojne vaščane, in sva zanje molila. Kar nekaj časa je trajalo.) Hvala za takratnega domačega župnika Kovačiča, ki me je razumel v moji omahljivosti pred zaobljubami. Hvala za dobre sovaščane, ki me še danes z veseljem sprejemajo in so mi bili posebno v bolezni dobri, molili za ozdravitev in celo darovali za sv. mašo. Hvala za redovne sestre, ki so me spodbujale in opogumljale na začetni poti. Posebna zahvala za našo voditeljico v noviciatu, s. Alakok. K njej sem se smela zatekati vsa leta redovništva. Tudi, ko sem bila čisto na tleh, me je opogumljala s pismi, in zame molila. Vesela sem, da sem ji v njeni starosti in onemoglosti lahko pomagala in ob njej preživljala zadnje dneve njenega življenja. Hvala tudi za druge starejše sestre, ki so me imele rade.

Hvala za milost, da sem vsako premestitev in službo sprejela v duhu pokorščine, čeprav marsikdaj s strahom. Hvala za čas, ki sem ga preživela pri tedniku Družina; za dobre sodelavce.

Hvala, Gospod, da si me vedno dvigal, mi odpuščal nezvestobe in mi pošiljal dobre duhovne voditelje, spovednike pa tudi prijateljice, ki so mi bile v oporo in zgled v duhovnem življenju.

Mogoče je tukaj kdo, ki me niti ne pozna. Sem Pekova Francka iz Pangrč Grma, rojena 4 leta in 1 dan pozneje kot g. Viktor (ki tukaj somašuje), leta 1946. Pri 20-ih letih sem vstopila v kongregacijo Šolskih sester de Notre Dame; noviciat začela 31.januarja1971 na Strugi in tam naredila prve zaobljube 1. februarja 1972, večne pa 16. avgusta 1975 v NM-Kapitelj.

Skoraj vsak dan me kdo vpraša: »Kako si?« Saj veste, kako navadno odgovorimo: »Dobro, še kar, vremensko«; jaz pa večkrat uporabim besede nekoga drugega, ki se glasi: »Srečna sem!« Srečna kljub vsemu. Velikokrat sem se spraševala, zakaj je Bog iz družine s šestimi dekleti izbral prav mene. Ne bi rekla, da je izbral najboljšo, celo prepričana sem o nasprotnem. Morda sem se zato kar nekaj časa upirala in delala drugačne načrte za življenje. Imela sem poklic prodajalke, ki sem ga z veseljem opravljala. Imela sem dobre sodelavke, posebno pa dobrega šefa, Golobovega Lojzeta. Ko sem dala odpoved in se mu zlagala (za kar mi je še danes žal), da grem v službo na Gorenjsko, me je zaskrbljeno vprašal, če bom imela dobro plačo, in me povabil nazaj, če ne bi bila zadovoljna.

Sanjala sem tudi o družini z več otroki, a je imel Bog zame drugačen načrt. Ne tajim, da sem marsikdaj oklevala; danes pa sem Bogu hvaležna, da me je pripeljal v družino notredamk. Kot redovnica sem opravljala različna dela v skupnostih, v katere sem bila poslana, samo kuhala pa nisem, ker ne znam. Še kot kandidatka sem učila verouk na Igu Ljubljani. Spominjam sem prve veroučne ure v majhni podružni cerkvi. Župnika je menda zanimalo, če bo vse pravoverno, zato je bil nekaj časa pred vrati, seveda neopazno. Tudi v Beli Cerkvi sem imela »zelo sočutnega« župnika. Kmalu je opazil, da imam tremo pri verouku. Rekel mi je: »Bom malo počakal tukaj, če bi se vam ustavilo, da bom pomagal,« ni pogruntal, da imam tremo zaradi njega. Tako sem bila vesela, ko je imel kakšen pogreb, da ga ni bilo in sem bila sproščena.

Kot redovnica sem imela verouk še v drugih župnijah, od Šmartnega pri Litiji, Kopra, najdlje pa v Dolskem, ob službi na Družini. Čeprav sem bila zelo rada na Družini, sem si zaželela (po 19-letih) nazaj v skupnost, tako sem leta 1998 prišla v Novo mesto, kjer sem poleg drugega pomagala pri skrbi za bolne sestre. Od leta 2002 sem v Ljubljani, sedaj v Kosezah. Ko mi noge ne ubogajo kot včasih, sem vesela, da imam kolo, ki mi dobro služi, posebno za obiske bolnikov na domu, ali v Domu za ostarele, pa tudi o prostem času rada kolesarim.

Nekaj pa bi še rada rekla: Marsikdaj pogrešam družbo in pomoč pri molitvi v kapeli; pogovor še s kakšno sestro ali kandidatko (ki je, žal, ni), pa tudi za razvedrilo. Če kdo čuti veselje do tega, naj pride in se nam pridruži!                                        

s.Suzana

V Stopičah, 4. septembra 2022