Rojena 17. 5. 1938 na Gornji Težki Vodi, župnija Stopiče. K Šolskim sestram de Notre Dame je vstopila 2. 9. 1957 na Strugi. V noviciat je bila sprejeta 28. 8. 1961, prav tako na Strugi, kjer je 29. 8. 1962 naredila tudi prve zaobljube, 10. 8. 1967 pa večne zaobljube. Sestra se takole predstavlja sama:

Bili so težki časi, ko sem se odločala za redovno življenje. S sestrami sem se spoznala preko moje tete, mamine sestre M. Elizabete. Tudi ona je veliko molila za mojo odločitev. Kljub vsemu sem bila vse od začetka srečna redovnica in sem tudi še danes.

Redovna pot me je vodila od dela v domu za ostarele, kateheze, ročnih del in odgovornosti v skupnostih. Moje delo je bilo res raznoliko; vsega se rada spominjam, ker mi je veliko pomenilo in me je osrečevalo, saj sem delala z zavestjo, da bi naredila nekaj dobrega za Boga in za ljudi.

Po opravljenem katehetskem tečaju sem veliko let z velikim veseljem poučevala verouk. Imela sem tudi odgovorne službe v moji redovni skupnosti, že takrat, ko smo bile še na gradu Struga, potem pa v Ljubljani in nato v Novem mestu. Usposobila sem se tudi za veziljo, kar  danes, pri svojih 84 letih, še vedno rada delam, hvaležna Bogu za vse darove, ki mi jih je dal in za njegovo pomoč, da sem jih mogla izkoristiti. Zato smem reči, da se »polna občudovanja nad skrivnostnim božjim delovanjem v hvaležnosti veselim življenja« in trenutka, ko bom ob smrti izrekla svoj zadnji DA svojemu Stvarniku.

V nedeljo 4. septembra 2022 je na povabilo g. župnika Tadeja Kersniča pri sveti maši s. Savija povedala še naslednje utrinke iz svojega življenja, ki so jo pripeljali v samostan:

Kakor ste že lahko brali v družini, letos praznujemo okroglo obletnico redovnih zaobljub: s. Jožefa Turk – 60 let, s. Suzana Klobučar – 50 let in tudi jaz, s. Savia Jeriček, 60 let. Zato nas je g. župnik povabil, da pridemo to nedeljo k sv. maši v Stopiče in kaj povemo o redovnem življenju. Žal s. Jožefa ni mogla priti, ker se ne počuti dobro. Kot veste, so naše sestre vodile šolo v Šmihelu. Tja so prišle 29. septembra 1886. Zibelka našega reda pa je Nemčija, Bavarska. Ustanovljen je bil 24. oktobra 1833 za poučevanje in vzgojo mladine, posebno deklet. Tudi naše sestre so tukaj, v Šmihelu, vodile vrtec, ljudsko, gospodinjsko, trgovsko in meščansko šolo ter šolo za gluhoneme deklice. Po vojni je oblast sestre preselila na grad Struga, to stavbo pa uporabila za druge namene. Samostan zdaj služi Cerkvi za potrebe novomeške škofije. Tudi moja mama je obiskovala to šolo. Njena rodna sestra, s. Elizabeta, je vstopila v samostan v Šmihelu.

Tudi moja sošolka je v tem samostanu imela teto redovnico in tako sva skupaj hodili na obisk. Bili sva še majhni deklici, ko sva sami šli na obisk. Sestre so naju lepo sprejele in naju posadile na klop na hodniku, kjer so mimo hodile sestre. Vse te sestre so bile še mlade in lepe, ker takrat med njimi še ni bilo starejših. Občudovale smo njihove obleke, na glavi so imele posebno pokrivalo, za pasom pa jim je visel lep velik rožni venec. Vse to se je nama zdelo čudovito in imenitno. Nobena od naju pa takrat ni pomislila na samostan ali na redovni poklic.

V tistih časih sestre še niso smele obiskovati svojih sorodnikov. Razmere pa so se spreminjale, tako da so tudi te sestre kasneje lahko prišle na obisk k sorodnikom. Tako nas je na Težki vodi obiskala moja teta s. Elizabeta. Ko sem se jaz ukvarjala s postrežbo, sem mimogrede slišala, kaj sta se pogovarjali z mamo. Teta Elizabeta je namreč mojo mamo vprašala: »Ali nebi morda tudi ta hčerka postala redovnica?« Jaz pa sem si sama pri sebi mislila: »Oh, to pa že ne!« Mislila sem, da sem premalo pobožna, pa četudi sem zelo rada molila in hodila v cerkev. Bila sem normalno dekle, po svoje sem razmišljala, da se bom enkrat poročila in imela svojo družino.

Po vojni pa je oblast šmihelske sestre preselila na grad Struga. Tako sva potem z mamo obiskali s. Elizabeto na Strugi. Sestre so bile prijazne kot vedno in naju postregle. Iznenada pa me je ena od sester vprašala: »Ali ne bi tudi ti prišla k nam v samostan.« To vprašanje me je presenetilo in globoko vznemirilo. Rekla sem, da o tem še nisem razmišljala. Ona pa je rekla: »Pa odslej razmišljaj, še več pa moli. Tudi jaz bom molila zate.« V tem sem spoznala Božjo voljo in se hitro odločila. Začutila sem globok notranji mir, ki me spremlja še danes. Bila sem in sem še danes srečna redovnica. Nikoli nisem obžalovala tega koraka. Kljub temu, da sem vstopila v samostan leta 1957, ko časi niso bili naklonjeni redovnemu življenju, je bilo moje življenje srečno in lepo. Naredila sem katehetsko šolo in veliko let z veseljem poučevala verouk. Sem se pa tudi eno leto v Nemčiji usposabljala za veziljo. To pa še vedno rada naredim kaj malega pri 84-ih letih. Sedaj pa čakam na Gospodov klic, da me povabi k sebi. In tega se zelo veselim.