“Vsaka provinca praznuje vsako leto dan skupnosti, da obnovi in utrdi svojo zvestobo duhu ustanoviteljev. Kot kongregacija v ljubezni in hvaležnosti obhajamo 9. maj kot praznik življenja in smrti matere Terezije in naše mednarodne skupnosti.”

Ta trditev je bila tudi razlog našega srečanja v soboto, 9. maja, v Trnovem – Ilirska Bistrica. Zbrale smo se sestre iz skoraj vseh naših skupnosti – vse sestre, ki so mogle priti.

Naš praznik smo začele s sveto mašo, ki jo je daroval prof. dr. Ciril Sorč. Med evharistično daritvijo nas je tudi nagovoril o povezanosti evharistije in Svete Trojice. ‘O evharistiji – ker je posebej v ospredju v pripravi na evharistični kongres pri nas, o Trojici, ker prihaja ta tema vedno bolj na dan v naših zadnjih dokumentih. Obhajanje evharistije je tisto središče, ki daje posebno vsebino in okus ob vsakem pomembnem srečanju. Je tudi v središču življenja Cerkve: iz evharistije Cerkev živi in k evharistiji je vsa naravnana. To se mora čutiti vedno znova: Cerkev je tam, kjer je ljudje zbirajo okrog evharistične mize. Evharistija daje moč in trdnost vsaki skupnosti.’

Tudi same smo po kratkem odmoru nadaljevale pogovor o tej temi. Ustavile smo se ob pripravljenem gradivu o evharistiji, kot ga prikazuje Katekizem katoliške Cerkve. Ob tem smo tudi same dodale misli, ki so nas nagovarjale. Sestre so povedale tudi svoje spomine na obhajanje te velike skrivnosti naše krščanske vere.

“Naš Odrešenik je pri zadnji večerji, tisto noč, ko je bil izdan, postavil evharistično daritev svojega telesa in svoje krvi, da bi s tem daritev na križu mogla trajati skozi vse čase, dokler ne pride, in da bi tako Cerkvi, svoji ljubljeni nevesti, zaupal spomin svoje smrti in svojega vstajenja: zakrament dobrotljivosti, znamenje edinosti, vez ljubezni, velikonočno gostijo, v kateri se prejema Kristus, duša napolnjuje z milostjo in nam daje poroštvo prihodnje slave.”

[Predvajaj]

Naša redovna ustanoviteljica je bila velika častilka Jezusa v Najsvetejšem zakramentu. Kot veliko vzgojiteljico smo jo že enkrat primerjale z njenim sodobnikom, našim blaženim škofom Antonom Martinom Slomškom. Tokrat smo prisluhnile mislim, ki so govorile o njegovem odnosu do Svetega Rešnjega telesa ali svete evharistije, kar je bilo v njegovem življenju odločilnega pomena. “Ljubezen do sv. Rešnjega telesa je Slomšek dobil že kot otrok v domači hiši ali družini. Mati mu jo je vcepila v srce. Po takratni navadi ga je kot otroka sama pripravljala na prvo sveto obhajilo. Njeno razlago je otrokovo uho poslušalo, srce sprejelo in otrokov razum je spoznaval ter prodiral v sveto skrivnost. To je z njim raslo, ga oblikovalo in pozneje izoblikovalo v evharističnega mladeniča, evharističnega vernika, duhovnika in škofa.”

Prisluhnile smo tudi razlagi odlomkov o evharistiji iz ‘Poslane ste’, ki je naše vodilo za življenje iz tega zakramenta.

“Najbolj resnično smo to, kar smo, kadar obhajamo in živimo evharistijo, ta zakrament edinosti,” pravi naša Konstitucija (35). Zakaj? Zato, ker v evharistiji prejmemo vse, to je Jezusa. V hvaležnosti se mu darujemo, da je vse posvečeno, spremenjeno, dano na stran za poseben namen, ki je naše poslanstvo. Naše življenje je potem evharistično. Vemo, kako središčnega pomena je evharistija za našo kongregacijo. Naše življenje ni evharistično zato, ker obhajamo vsak dan evharistijo, ampak zato, “ker nas misel na Jezusa in posnemanje njegovega zgleda spodbuja, da živimo evharistijo v svojem vsakdanjem življenju,” kot pravi naša Konstitucija (34). Sili nas, da damo svoje življenje. zato je tudi posledica evharistije edinost: Jezus daruje svoje življenje Očetu za nas. In to nas dela eno z njim. Uživamo isto telo, slišimo iste besede, zato pravimo: “Amen. Mi bomo to živeli.” Mati Terezija je dobro razumela, da evharistija vodi k edinosti, zato je vsako noč vsaj eno uro preklečala v molitvi za oltarjem.

“Bog, naš Oče! Naša ustanoviteljica, blažena mati Terezija Jezusova Gerhardinger in drugi naši ustanovitelji, so se v odločilnih življenjskih trenutkih popolnoma izročili tebi. Tebi so posvetili vse velike skrbi in v veri vate so našli globok mir, nepremagljivo upanje in trdno oporo. Naj se ti tudi me pustimo voditi, da bomo šle polne zaupanja po poti, ki nam jo boš ti pokazal. Usliši nas, saj te prosimo po Jezusu Kristusu, tvojem Sinu in našem ljubljenem Bratu. Amen.”

V Konstituciji tudi pravimo, da je “evharistija središče našega življenja po zaobljubah”. V evharistiji je uboštvo najbolj izraženo: Jezus da vse, vključno svoje življenje. Prav tako čistost: iz ljubezni daje svoje življenje. In pokorščina: bila je odgovor na Božjo voljo.

Evharistija je najmočnejša gonila sila in izziv naše skupnosti pri njenem poslanstvu, pravimo. Kajti naša skupnost mora pri svojem poslanstvu delati za edinost, ko oznanja veselo oznanilo. Evharistija je to oznanjevanje v dejanju; Jezus rešuje in ker je zakrament, se dogaja, je učinkovita. Obenem uresničuje edinost, da “zastavljamo vse svoje življenje za tisto edinost, za katero je bil poslan Jezus Kristus” (K 4).

“Dobri Bog, ti nam daješ razumeti, da duhovni sadovi rastejo in zorijo zato, da prinašajo novo življenje. Naj imajo tudi sadovi naše karizme in duhovnosti globlji, evharistični pomen: naj bodo kakor blagoslovljen kruh, ki ga lomimo in delimo ter skupaj uživamo. Dobri Oče, za to milost te prosimo po Jezusu Kristusu, ki nas kot tvoj poslanec v moči Svetega Duha pošilja, da bi s svojim življenjem oznanjale evangelij. Amen.”

Po skupnem kosilu pa smo skušale narediti bolj vidno to, k čemur nas vodi pristno obhajanje evharistije. S sredstvi, ki so nam danes na voljo, smo v duhu poromale v Albanijo, k naši s. M. Slavki Cekuta, ki je “od oktobra 2007 polno zaposlena z našimi dekleti in Izobraževalnim centrom za dekleta in žene. Naše otroke srečujem le še pri obrokih in na dvorišču. Družina otrok se je tudi to leto povečala, kljub temu, da jih je nekaj vas zapustilo”. Ob slikah, ki nam jih je poslala s pomočjo elektronskih medijev, smo si mogle bolj živo predstavljati to, kar nam je zapisala v pismu.

Prav tako smo poromale v Rim, iz katerega nam je svoje študentsko življenje in življenje v skupnosti opisala s. M. Magda Burger. Ob njeni iskrivi pripovedi smo se tudi dobro nasmejale.

S postulantko Urško in kandidatko Ireno ter kandidatkami iz Bavarske province pa smo se podale v Romunijo, kjer so preživele teden po veliki noči. V besedi in sliki sta nam predstavili to zanimivo pot in to, kar so v tistih dneh tam doživele. Kandidatki Andreji, ki je bila na duhovnih vajah, pa je veljal naš poseben molitveni spomin. Naše molitve so bili deležni tudi mladi, ki so se pripravljali na “Stično mladih 2009” in so prosili za molitev.

Lepo je bilo! Resnično nam je zmanjkalo časa za vse, kar bi si še rade podelile med seboj. Pa bo še kakšna priložnost za to.

Dan smo sklenile s skupno ‘Večerno hvalno molitvijo’ – v hvaležnosti za dar, ki je Jezus v evharistiji, za našo kongregacijo in provinco ter za vse prejete darove in milosti. Za vse to smo prosile tudi z besedami:

“O Bog, tudi danes nas kličeš, naj služimo tvojemu ljudstvu in vsemu stvarstvu. Spodbudi nas, da bomo pripravljene dati ne samo malo, ampak vse, kar smo in kar imamo, za tvoje poslanstvo v našem svetu danes. Odpri nam oči in ušesa, da bomo tudi danes prepoznale klice in potrebe našega časa in bomo pripravljene nanje ustvarjalno odgovoriti. Naj izkusimo, da smo s tem, ko z drugimi delimo svojo karizmo in duhovnost, sposobne pomagati spreminjati svet. Podpiraj nas pri tem s svojo milostjo. Amen.”