Ves teden nas je spremljala Ruta. Ob odkrivanju njene življenjske zgodbe, zapisane v Svetem pismu, smo razmišljale o svojem življenju. S pomočjo različnih dejavnosti: pesem, meditacija, osebno razmišljanje, pogovori v malih skupinah, risanje, meditativni ples, šivanje, kuhanje, ustvarjanje z glino…, smo poglabljale zaupanje, da ima Bog vsako izmed nas rad, da želi našo srečo in da v svoji ljubeči previdnosti vodi naše življenje.

Ob Rutinem življenju in lastni izkušnji smo skušale odkrivati, da je vsaka težava izziv in priložnost za rast. Zanimiva, poučna in hkrati zabavna je bila vaja gledanja skozi različna očala: kako se lotim kuhanja kosila, če se mi zdi, da me nihče ne mara, da ničesar ne znam in ne naredim prav ali obratno, da me imajo radi in se tega, česar še ne znam, lahko naučim in se veselim možnosti, da poskusim nekaj novega.

Naj Bog daje rast vsemu, kar smo z Njegovo pomočjo skupaj s s. Alenko in Ksenjo Markič, ki je vodila kuharsko delavnico, zasejale v srca deklet. Naj jih On blagoslavija in spremlja. S. Martina Radež

!!! Pri sestrah je zakon !!! – Po kratki enourni vožnji smo se pripeljali pred veliko, rumeno hišo – samostan Šolskih sester de Notre dame. Najprej sem se malo bala, kako se bom spoprijateljila z dekleti, ki jih nisem poznala.. Skupaj smo se zbrale v nedeljo zvečer. Najprej smo se spoznale, potem je sledila večerja in kasneje razvrščanje v skupine. Ker sem program duhovnih vaj že dobro poznala, sem bila letos animatorka. Z dekleti smo se hitro ujele in si izbrale ime skupine – NAVIHANKE!

Utrujene od dolge poti smo se odpravile spat. Nekatere so šele takrat sprostile svojo odvečno energijo v klepetanje.

Naslednji dnevi so potekali brez večjih zapletov ali prvih pomoči. V ustvarjalni delavnici smo izdelovale čeveljčke za bucike in košarice iz ličkanja. Čeprav smo velikokrat spravljale s. Alenko ob živce in izgubljale voljo, smo bile s končanimi izdelki zadovoljne.

V kuharski delavnici smo se skupaj s Ksenijo veliko naučile. Predvsem to, da med glavne sestavine za hrano spadata tudi veselje in ljubezen.

Največ težav nam je povzročalo šivanje. Najprej šivanje, potem podiranje, šivanje, podiranje. Že na daleč sem videla, da se s. Martini kodrajo živčki.

Po obilici smeha, joka, klepetanja …, je prišel neizogibni dan. Dan, ko smo odšle vsaka na svoj dom. S seboj smo veliko odnesle. Spoznala sem, da so resnični in iskreni prijatelji tisti, ki so s teboj v dobrem in slabem, v smehu in joku. Nekaj takih sem našla tudi tukaj. Maša

Vtisi z duhovno – delavnega tedna: “Zaljubljena v življenje” – Vse se je začelo 27. junija ob 18. uri, ko se nas je 22 deklet zbralo pred samostanom v Ilirski Bistrici. Vse smo se prijavile na duhovno – delavno teden z naslovom: Zaljubljena v življenje. Najprej smo se spoznavale, sledila je večerja in skupno delo, oziroma razmišljanje. Nato smo se razdelile v delavne skupine, v katerih smo nadaljnji teden šivali, kuhali in ustvarjali.

Kuhanje je vodila Ksenija Markič. Z njeno pomočjo smo skuhale in spekle kar nekaj okusnih jedi – vse nam seveda ni krasno uspelo, vendar smo se iz tega vse učile. Pa še zabavno je bilo. Šiviljsko delavnico sta vodili sestra Marjeta Valenčič in sestra Martina Radež. Vse smo si do konca tedna uspele končati krila, naučile smo se šivati tudi na šivalni stroj. Medtem, ko so nekatere skupine kuhale in šivale, so pod vodstvom sestre Alenke Žibert nastajali različni izdelki, vsi so bili narejeni s tehniko ličkanja. Skupine smo si delavnice seveda izmenjevale, tako da se je do konca tedna vsaka naučila nekaj novih jedi, šivanja in ličkanja.

Pred in po kar napornih delavnicah, smo imeli skupno delo, kjer smo se pogovarjale o tem, kakšne lastnosti naj bi imel naš prijatelj, ko smo v stiski, s kakšnimi očali gledamo na svet – svetlimi ali temnimi.

Skozi ves teden nas je spremljala in nam tudi zaupala svojo zgodbo Ruta, ki jo najdemo v Sv. Pismu. V svojem življenju je zaupala Bogu in ta ji je poplačal tako, da je postala prababica največjemu Jeruzalemskemu kralju Davidu.

Z nami so bile tudi animatorke, ki so nam pomagale v skupinah, vsak dan so tudi ocenjevale naše sobe, in kopalnice. Najbolj redoljubne so na koncu dobile čokolado. Jaz nisem bila med njimi.

Teden je hitro minil, kar naenkrat je prišla sobota, s katero smo skupaj s starši pri slovesni maši, ki smo se jo tudi čez teden vsak dan udeleževale, končale naš duhovno – delavni teden.

Starši so po maši imeli možnost poskusiti dobrote, ki smo jih spekle čez teden. Me smo se med tem časom poslavljale. Vsem je bilo ob slovesu hudo, saj so se stkala nova prijateljstva, veliko smo se tudi naučile za življenje. Tega tedna se bom vedno rada spominjala in se trudila, da bom nasvete, ki sem jih tu izvedela, koristno uporabljala v življenju. Marjeta

Moji utrinki … Uživala sem vsak trenutek dneva, ko sem z ostalimi dekleti kuhala, šivala, ličkala, pospravljala, pela, se pogovarjala in molila. Zelo všeč so mi bile duhovne urice, ko smo se s s. Martino pogovarjale o svojih imenih, medsebojnih odnosih, prijateljih, ko smo poslušale Rutino življenjsko zgodbo …

Na koncu tedna sem znala in razumela veliko več stvari in bila sem vesela, da sem spoznala toliko novih deklet s katerimi smo zgradile veliko novih prijateljstev.

Že v naslednjih dneh, ko sem prišla domov, sem malo skrajšala krilo in tako ponovila kar sem se naučila v šivalni delavnici. Mami je podstavek iz ličkanja za posode všeč in ga veliko uporablja. Sedaj sem na počitnicah pri stari mami in delam že drugi podstavek. Poleg tega pa tudi veliko pečem in namesto stare mame včasih skuham kosilo ali ji pri tem vsaj pomagam …; skratka še naprej razvijam svoje nove sposobnosti. Veronika

Stara sem 14 let in sem bila ena izmed deklet na duhovnih vajah v samostanu v lepem kraju na Primorskem – v Ilirski Bistrici. Z dekleti smo se hitro spoprijateljile, razdelile v skupine in skupaj počele veliko zanimivih reči. Šivale smo, kuhale druga za druge, se mučile v ustvarjalni delavnici, poslušale Rutino zgodbo in še in še. Najbolj mi je v spominu ostal dan kuhanja. Najprej smo se pozanimale kaj bomo sploh pripravile. Z eno izmed deklet – Anico sva se ponudili, da bova skušali narediti maso za kekse. No, ali vsaj nekaj podobnega. Toda – nama se ni najbolj posrečilo. Vam povem, da se je Ksenija morala zelo potruditi, dodati kakega pol kilograma moke, da je vse skupaj nekako dobilo izgled. Potem sva navdušeno razvaljali testo, in začeli modelčke v različnih oblikah, potiskati v mehko maso. Ko sva to po dolgem času uspeli narediti, sva se trudili pripraviti solato. Skušali sva jo umiti, in moram priznati, da nama je to v večini uspelo, pa čeprav je bilo najmanj četrt kuhinje pri tem mokre. Nato sem se jaz – “mojster” pripravljanja solate – spravila nanjo. Imam občutek, da je bila malo preveč slana, z oljem pa tudi nisem skoparila. Nato smo se še malo tekale sem in tja, pripravile pribor in krožnike in kosilo je bilo pripravljeno. Nobena se ni preveč pritoževala, torej navsezadnje ni bilo tako slabo.

Tudi v šivalnici je bilo veselo. Šivale smo krilo. Jaz sem naredila krilo iz temno modrega blaga. Čeprav sem šivala ves čas in nisem preveč tavala okoli, sam končala zadnja.

Ni mi žal, da sem se udeležila duhovnih vaj, saj sem spoznala veliko novih prijateljic, pa tudi s sestrami se je bilo lepo pogovarjati in sodelovati. Če bo le možnost, se bom drugo leto zopet udeležila skupnega tedna ustvarjanja. Sara

[Predvajaj]