Ob slovesu od naše drage sestre Ivanke želimo vsaj malo pogledati v njeno bogato življenje in delo, da bi v spominu ohranili njo in kar nam sporoča.

Sestra Marija Ivanka Trček se je rodila 15. maja 1946 v Novi vasi, župnija Žiri, mami Ivani in očetu Antonu. V družini je bilo deset otrok, od katerih sta živa še dva. Po osnovni šoli v domačem kraju je bila sedem let zaposlena, dokler ni po daljšem notranjem iskanju odgovora na Božji klic 16. avgusta 1968 vstopila v samostan Šolskih sester de Notre Dame na Strugi. Tu je bila tudi v noviciatu, ki ga je začela 31. 1. 1971. Prav tu je 1. 2. 1972 naredila prve redovne zaobljube, večne pa 16. 8. 1975 na kapitlju v Novem mestu. Svojo izobrazbo je obogatila na katehetskem tečaju v Ljubljani in kasneje več let tudi učila verouk v Vavti vasi.

Sestra Ivanka se je rada spominjala svoje družine, predvsem mame, ki je bila pravo srce družine, medtem ko je bil oče zelo strog. Med šolskim letom je hodila v kljekarsko šolo, v počitnicah pa z brati in sestrami nabirala borovnice in gobe, ki so jih prodali, da so si lahko kupili knjige in zvezke za šolo.

To, česar se je naučila v kljekarski šoli, je potem skoraj vse do zadnjega pridno delila z drugimi in te umetnosti učila mnoge otroke in žene. Tečaje je imela v Novem mestu, Šentjerneju in Vavti vasi, pa še kje drugje, kjer je bila vsaj za kakšno leto; tako npr. v Ilirski Bistrici.

O svoji redovniški poti in delu, ki ga je opravljala, je najlepše povedala sama ob svojem zlatem redovnem jubileju pred tremi leti. Prisluhnimo njenemu zapisu:

»Največ let sem bila na Dolenjskem, na gradu Struga pri Otočcu, od koder pa se je skupnost leta 1986 preselila v Novo mesto. Približno tri leta in pol sem bila v Ljubljani, enako obdobje tudi v Ilirski Bistrici. Za tri mesece sem bila poslana v Banat, k našim sestram v škofijo Zrenjanin, ki so potrebovale pomoč. Moje delo je bilo zelo raznovrstno, saj sem bila zelo aktivna in sem imela veliko energije.

Kmalu po noviciatu mi je bilo zaupano delo z bolnimi in ostarelimi sestrami, večino dneva pa sem ob tej skrbi preživela v delavnici šivanja cerkvenih paramentov.

V Novem mestu se je moje delo še razširilo. Hodila sem na obisk k ostarelim in jim prinašala sveto obhajilo. V skupnosti smo za osnovnošolske otroke organizirale pripravo na Božič z delanjem adventnih venčkov, in butaric za Cvetno nedeljo pred Veliko nočjo, v času krompirjevih počitnic pa peko piškotov.

V Novem mestu smo dvakrat letno gostile tudi srečanja za slepe in slabovidne osebe. Ob vsem tem sem opravljala tudi razna hišna dela. Tudi predstojniška služba mi je bila zaupana. Zato lahko rečem: rada sem delala, čeprav mi včasih kakšna stvar ni bila ravno po volji. Hvala Bogu za vse. Sicer pa ni važno, kaj delam, ampak kako in za koga delam.« (Tako je sestra sama zapisala o sebi.)

Ob današnjem slovesu od naše s. Ivanke doživljamo najprej veliko začudenje ob skrivnostnem Božjem delovanju in njegovem poklicu naše sestre v večnost, obenem pa veliko hvaležnost za vsa leta njenega redovnega življenja, za vse, kar je prineslo in dalo ter za vse, kar je Bog mogel narediti v njej in po njej tam, kjer je potekalo njeno življenje in poslanstvo. Doživljanje Božje dobrote in ljubezni je v letih redovnega življenja velik zastonjski dar. Ta dar je prisoten vedno, tako v lepih, kot tudi v težkih trenutkih, ki pridejo – tako kot v vsakem človeškem življenju.

V tem svetem jubilejnem letu pa smo zato povabljeni, da slavimo Boga in se mu zahvaljujemo za dar poklica s. Ivanke: Bog jo je poklical in poslal, da bi pričevala za Ljubezen, da bi bila ljubezen. To je praktično razodevala v tolikih vsakdanjostih darovanja in sprejemanja, predvsem pa gledanja z Božjim pogledom na vse, na veselje in bolečino, trpljenje in druge ranljivosti, ki jih je videla pri svojem apostolskem delovanju. In ko je ob vsem tem lahko naredila kaj dobrega za druge, je bil ves njen trud neizmerno poplačan in ji prinašal veliko veselja.

Lahko smo prepričani, da so njene življenjske postaje močna spodbuda za nas vse, njen odhod od nas pa povabilo, da sami ponovno vstopimo v dar darovanja in življenje napolnimo z vsem lepim in dobrim, ki ga zmoremo, v zaupanju v Božjo moč in pomoč, ki je vedno z nami.

Po pogrebu, ki ga je vodil g. Florijan Božnar, je somaševalo enajst duhovnikov. Prišlo je veliko žena, zlasti tiste, ki jih je s. Ivanka učila klekljanja, pa tudi številni sorodniki, prijatelji in znanci ter sestre. Njihova prisotnost je bila ganljiv izraz hvaležnosti in spoštovanja do vsega dobrega, lepote in ljubezni, ki jih je sestra Ivanka vtkala v svoje življenje in jih nesebično delila z drugimi.

Draga s. Ivanka, draga sosestra, draga sonovinka: hvala ti za vse; v upanju in miru vstopi v veselje našega Gospoda!

s. Darija Krhin

Novo mesto-Šmihel, 27. avgusta 2025