Bilo je v vrtcu pred mnogimi leti. Triletni deček nenadoma med igro začne jokati: «Nimam mame!« Vzamem ga v naročje in potolažim: »Seveda imaš mamo. Zdaj je v službi. Vendar misli nate in kmalu te pride iskat.« Preusmerim njegovo pozornost k igri. Otrok je potolažen in se igra. Toda le za nekaj časa. Nato spet izbruhne v jok: »Nimam mame, nimam mame!« Kljub moji tolažilni besedi in preusmerjanju pozornosti, otrok vedno znova zapade v ta jok. Nenadoma mi postane jasno – otrok živi in doživlja sedanji trenutek. Vzamem ga v naročje, pogledam v oči in potrdim: »Res je. Zdaj nimaš mame ob sebi. In zato ti je težko. Verjamem ti.« Vodim ga do kotička, kjer imamo kip Božje matere Marije. »Glej, tukaj je Marija. Ona je tudi tvoja mama. In mama Marija je vedno s teboj, tudi zdaj. Nisi sam.« Povabim dečka, da kipec Marije poboža in objame. Nato se vrneva k igri. Ne tistega dne, ne nikoli več, otrok ni tarnal, da nima mame.

Marija, kako čudovito, opogumljajoče  in tolažilno je, da si ti kot Božja mati vedno z menoj. V vsakem obdobju življenja in v vseh situacijah. In vedno me vodiš k Jezusu. Hvala ti.