Nedelja je dan veselja, ki ga vliva resnica o Kristusovem vstajenju. Kakor so se »učenci razveselili, ko so videli Gospoda« (Jn 20,20), tako se sedaj veselijo kristjani. Veselje je evangeljska vrednota in obljuba, po kateri človek hrepeni; je dar Svetega Duha. Takšno veselje je izraženo v dejstvu, da je kristjan odrešen človek. Da je po božjem načrtu gospod stvarstva, stvari in časov. Svoje gospostvo in veselje človek izraža tudi v počitku. V svetopisemskem poročilu sta tako delo kot počitek sveta stvar; oboje je del božjega zakona. Počitek je z ene strani znamenje človekovega gospostva nad naravo, z druge strani pa čas, ki ga človek posveti Bogu v molitvi, hvalnici in občudovanju. Danes je teže kot nekdaj zagotoviti človeku potreben čas za počitek. KKC pravi: «Vsak kristjan se mora izogibati temu, da bi drugemu brez nujne potrebe nalagal kaj, kar bi mu preprečevalo, da bi obhajal Gospodov dan«. Pomislimo tu na vse pranje, likanje, pospravljanje, odprte trgovine, razne privatnike, zidave itd.. Delo marsikje kaže oblike nove sužnosti, odvisnosti od delovnega časa in ritma. Papež Leon XIII. je v okrožnici Rerum novarum (1891) navedel pravico do nedeljskega počitka kot eno izmed pravic, ki jih mora država zagotoviti človeku. Gre za zagotovitev osebnih, družinskih, verskih, kulturnih in drugih vrednot, ki bi brez dneva počitka ostale okrnjene. V tem primeru počitek ni brezdelje, marveč dejavnost, ki dopolnjuje, še več, ki daje smisel vsem drugim dejavnostim. Lahko bi rekli, da je ta čas obdarjen z blagoslovom rodovitnosti, ki se kaže v tem, da se čas napolni z življenjem in se v nekem smislu pomnožuje. Ob spominu na živega Boga se v človeku pomnoži veselje do življenja in želja po varovanju in podarjanju življenja.
Tukaj se dotaknem še problema »vikendov« in drugih razvedril – športnih srečanj. Kjer nedelja izgubi svoj izvirni pomen in se ozko pojmuje le kot konec tedna, se utegne zgoditi, da človek ne more več videti neba, ker ostane zaprt znotraj tako zelo omejenega obzorja. Takrat je notranje nesposoben zares praznovati, čeprav se praznično obleče. V cerkvenem dokumentu je poudarjeno, da naj kristjani izbirajo tiste oblike razvedril, ki so v skladu z evangelijem. Gre ne samo za pričevanje, da ima Bog prvo mesto v človekovem življenju, marveč tudi za priznanje človekovega dostojanstva, za pričevanje za »novo nebo in novo zemljo«, v kateri bo človek rešen ujetosti v čas in razmere.
Nedelja pa je bila že v prvi Cerkvi tudi dan solidarnosti z drugimi. Pri evharisticnem shodu so zbirali sredstva za potrebne (prim. Kor 16,2), po bogoslužju pa so obhajali agape. Sveti Justin (apol. 1,67,6) je napisal: »Tisti, ki so bogati in ki hočejo, dajo, vsak v skladu s tem, kar si je sam naložil: kar je zbranega, izročijo tistemu, ki predseduje; in ta podpira sirote in vdove, tiste, ki jim bolezen ali kak drug vzrok odtegne sredstva, jetnike, priseljence; z eno besedo, ta podpira vse tiste, ki so v potrebi.«
Tudi v današnjem času so takšne solidarnosti potrebni zlasti bolniki, starejši, otroci, priseljenci in drugi. Tako je nedelja dan za oznanjevanje veselja ubogim, zapuščenim, pomoči potrebnim.