Kristusova obljuba: «Jaz sem z vami vse dni do konca sveta« (Mt 28, 20), se uresničuje na poseben način v obhajanju evharistije, ki je spomin na stalno ponavzočenje Kristusa v zbranem občestvu. Kršcanski poklic je osebni klic, vendar vedno tudi klic v občestvo Cerkve, ki je občestvo Kristusovih učencev. Zato je »nedeljsko obhajanje Gospodovega dneva in Gospodove evharistije središce življenja Cerkve (KKC, 2177). Če naj Kristusovi učenci primerno oznanjajo in živijo navzočnost Vstalega, ni dovolj da molijo posamič in se le po notranje, v skritosti srca, spominjajo Kristusove smrti in vstajenja. Pomembno je, da se zbirajo skupaj, da postajajo vedno bolj eno v Kristusu in med seboj. Pri nedeljski maši so kristjani še posebej močno podoživljali to, kar so doživeli apostoli na veliko noč zvečer, ko so bili zbrani in se jim je prikazal Vstali ter jih pozdravil:«Mir vam bodi!« Čez osem dni (Jn 20,26) se Kristus zopet vrne mednje. Ta dogodek že predpostavlja navado krščanske skupnosti, da se zbira vsak osmi dan, da izpove vero v njegovo vstajenje in prejme sadove te vere, ki jih je Gospod obljubil:«Blagor tistim, ki niso videli, pa so začeli verovati!« (Jn 20,29).
Tako nedeljska maša zbira vse božje ljudstvo, ki se na poseben način spominja Gospodove smrti in vstajenja; to je prostor, kjer se Cerkev zbira in hkrati uresničuje. Nedeljska maša mora biti v središcu vse dejavnosti župnije, čemur so podrejene vse druge dejavnosti. To velja tudi za razne skupine in gibanja, ki naj se ob nedeljah udeležijo skupnega evharističnega bogoslužja. Pri nedeljski maši kršcanske družine na odličen način izražajo svojo istovetnost in svojo službo, ki jo imajo kot domače Cerkve, ko se starši skupaj s svojimi otroki udeležijo ene mize Božje besede in kruha življenja. Pri tem naj jim pomagajo veroučitelji, ki skrbijo, da je uvajanje v mašo sestavni del vzgojnega dogajanja pri otrocih, ki so jim zaupani. Tam sta vernikom dani miza Božje besede in miza Kruha življenja. Ni dovolj Božjo besedo brati ali poslušati. Dobro je, da se na razlago Božje besede in druge dele evharistije (prošnje, petje, prinašanje darov, razni uvodi) duhovnik in sodelavci pripravljajo že med tednom. Oznanjevanje Božje besede znotraj bogoslužja naj bi bil pogovor med Bogom in njegovim ljudstvom, pogovor, v katerem se oznanjajo čudovita dela odrešenja in se vsakokrat znova pred človeka postavljajo zahteve zaveze. Verniki se torej trudijo za notranjo obnovitev krstnih obljub, ki so nekako vključene v veroizpoved. Vsi se morajo zavedati, da v moči svoje poklicanosti »darujejo Bogu božjo žrtev in z njo sami sebe; tako vsi, ne sicer enako, temveč vsak na svoj drugačen način, izvršujejo svojo vlogo v liturgičnem opravilu« (Dogmatična konstitucija o Cerkvi, 11) Verniki si v hvaležnem spominjanju spet prikličejo pred oči dogodke preteklega tedna, jih znova premislijo v luči Boga, se mu zahvalijo za njegove brezštevilne darove in mu »po Kristusu, s Kristusom in v Kristusu, v občestvu Svetega Duha« dajejo čast in slavo. Ta polet kvišku, to navzgor usmerjeno gibanje, je neločljivo vtkano v vsako evharistično opravilo, ki je zato vesel dogodek, prežet s hvaležnostjo in upanjem. V evharistiji postane Kristusova daritev tudi daritev udov njegovega telesa (KKC,1368). Življenje vernikov, njihove hvalnice, njihovo trpljenje, njihova molitev, njihovo delo – vse to je zedinjeno s Kristusovim hvaljenjem, trpljenjem, molitvijo, delom ter z njegovim popolnim darovanjem in dobi tako novo vrednost. Za kristjane se maša ne konča znotraj svetišča, ampak so poklicani, da postanejo oznanjevalci evangelija v vsakdanjem življenju. Ko se maša konča, se Kristusov učenec vrne v svoje navadno okolje z nalogo, da celotno svoje življenje napravi za dar, za duhovno in Bogu všečno žrtev. Tudi emavška učenca sta po lomljenju kruha z Jezusom začutila potrebo, da se takoj vrneta k svojim bratom in z njima delita veselje, ki sta ga doživela ob srečanju z Gospodom (prim. Lk 24,33-35).
Za prve kristjane je bila udeležba pri nedeljski maši samo po sebi umevna dolžnost, za katero so bili pripravljeni sprejeti preganjanje in trpljenje. Šele pozneje je Cerkev zaradi opuščanja maše postavila zapoved obvezne udeležbe. Bolj kot poudarjanje zapovedi je danes potrebno, da kristjan spozna pomen nedelje za njegovo povezanost s Kristusom v krščanskem občestvu. Vsak Kristusov učenec je dolžan vdihniti tudi ostalim trenutkom dneva, ki so izven maše (družinskemu življenju, medčloveškim odnosom, razvedrilu) takšen slog življenja, da bosta mir in veselje Vstalega lahko prepojila tkivo vsakdanjega življenja.