Danes vse je na daljavo
Za ene to je tisto pravo!
Za druge pa je konc’ sveta:
»Brez bližine se živet’ ne da«.

Verouk je na daljavo,
čeprav za otroke to ni zdravo.
Vsak otrok že obvlada zoom,
v ekran tišči svoj mali kljun.

Ne podamo zdaj si več desnice,
v očeh ne vidimo resnice,
Golob pomežikne iz ekrana,
pa je srečna družba zbrana.

Več ne vemo, kdo se smeje,
maska tu postavlja meje.
Nam kaže jezik al’ zobe,
prav nihče tega ne ve.

V cerkvi velika je strogost,
s strahom šteje se vsak gost.
Neznanec v cerkvi je sumljiv,
lahko inšpektor to bi bil.

Ni veselja brez gostije,
Ko jemo skup’, se smeh razvije.
Zato ni krstov, ni porok,
No, je pa zato mal’ več otrok.

No, saj tudi meni včasih paše,
Da me nič več čas ne baše.
Dom je prazen in sameva,
Živ žav iz njega ne odmeva.

Pa vendar:

Pomlad je kljub vsemu polna cvetja,
bliža se nam čas poletja,
v osrčje vabijo planine,
in na morju skrb te vsaka mine.

Ja, enkrat se bo spremenilo,
virusu bo odzvonilo.
Na staro pot bomo krenili,
V gostilnah jedli spet in pili.

Pa res? Se znali bomo spet objeti,
Resnično masko  z obraza sneti.
In zopet nasmeh si podariti?
Ker priznajmo: včasih prijetno
se je b’lo za masko skriti.