“Janez (Krstnik) je glas, Gospod pa je beseda.” – Ta Avguštinova misel je veljala za rdečo nit juniorat srečanja bavarske in slovenske province, ki je potekalo od 26. do 30. decembra 2010 v Ilirski Bistrici.

Trenutno to skupino iz obeh provinc sestavlja 9 sester ter dve voditeljici – s. Angelo v Nemčiji in s. Cirilo v Sloveniji. V Bavarsko provinco sodi tudi skupnost v mestu Temišvar v Romuniji, kjer poleg starejših sester živijo in delujejo tudi tri mlajše, ki so se udeležile srečanja. Večina sester ima izobrazbo vzgojiteljic in svoje poslanstvo opravljajo v vrtcih, pa tudi v šolah. Tako npr. s. Renata v Romuniji poučuje verski pouk na eni izmed madžarskih šol, kjer ta predmet sodi med obvezne.

Srečanje je bilo sestavljeno iz duhovnega programa, pa tudi bolj sproščenih trenutkov. Tema, kateri je bilo posvečenega kar nekaj časa, je bila skrivnost učlovečenja, ki je še na poseben način zapisana v Janezovem evangeliju. Sestre so razmišljale tudi o povezanosti poslanstva Janeza Krstnika s poslanstvom Šolskih sester de Notre Dame. Janez Krstnik je tisti, ki pripravlja pot Gospodu in ob pravem času pokaže nanj. Ob tem celo izgubi nekaj svojih učencev, ki odidejo za Jezusom, vendar zaradi tega ni razočaran, užaljen, prizadet, saj se v tem izpolni njegovo poslanstvo. In prav tako naše. Kazati na Boga ter s svojim življenjem ljudi voditi k njemu. On je tisti, ki ga ljudje iščejo in le on lahko osmisli njihovo življenje.

Poleg skupne molitve in duhovnega programa so bili dnevi zaznamovani tudi z različnimi drugimi dejavnostmi, kot je npr. izražanje prek pisanja, risanja, skupni ogled filma, prosti čas, namenjen rekreaciji ter ogled Postojnske jame, ki je v novoletnem času nudila obiskovalcem posebno doživetje božične skrivnosti. Zadnji dan srečanja so se udeleženke odpeljale do Ljubljane, kjer so se jim pridružile še s. Magda ter kandidatki Andreja in Irena. Skupaj so si ogledale nekaj znamenitosti in cerkva v centru mesta ter se povzpele na ljubljanski grad.

Kot vsa prijetna druženja, je tudi mednarodno juniorat srečanje hitro minilo. Pa vendar so se v kratkem času zgodila prijetna srečanja, ki potrjujejo, da je duh naše ustanoviteljice, ki nas povezuje, veliko močnejši od vseh razlik, ki jih prinaša mednarodnost ter različnost okolij v katerih živimo. Sestre, ki so bili pri nas na obisku, so bile navdušene nad pokrajino in preprostostjo ljudi. Nekatere izmed njih so se celo naučile nekaj slovenskih besed, tako, da se je zadnji dan zelo pogosto slišal stavek: “Bilo je zelo lepo.”

[Predvajaj]