25. navadna nedelja – LETO C

Dragi bratje, drage sestre!
Spet smo postavljeni pred nov izziv: krščanska vera zahteva vsega človeka, saj Bog želi, da smo kristjani ljudje, ki se zavedamo svojega poslanstva in odgovornosti v konkretnem svetu, v katerem živimo. Zato nas je v svoji previdnosti vanj postavil. Na to misel nas navaja Jezusova prilika iz evangelija 25. nedelje med letom. Z njo smo postavljeni pred izbiro med Bogom in bogastvom. Na nas pa je, kako se bomo odločili.
Jezus ostro obsodi bogastvo, ki ga imenuje “krivični mamon”, ker je večkrat povezano s krivičnostjo. Bogastvo je pogosto sad krivičnosti, pogosto jo ustvarja in pogosto vodi do moralnega propada. Je to preveč negativno gledanje? Prav gotovo ni vse bogastvo krivično pridobljeno; da pa obstaja v njem nevarnost za človeka, je Jezus pokazal tudi ob drugi priložnosti, ko je dejal: “Laže gre kamela skozi šivankino uho, kakor bogataš pride v Božje kraljestvo (Mt 19,24). Pa tudi sicer je večkrat pokazal na njegovo nevarnost za človeka. To potrjuje prilika o bogatem mladeniču, ki ni bil pripravljen odpovedati se svojemu bogastvu zaradi Božjega kraljestva (Mt 19, 16sl.); prilika o bogatem možu, ki mu je polje dobro obrodilo in je delal načrte, kako bo nakopičil svoje bogastvo, ni pa vedel, da bo še tisto noč umrl (Lk 12, 16sl.); in skoraj zastrašujoča pripoved o bogatinu in ubogem beraču Lazarju (Lk 16,20). Tudi evangelij te nedelje je nedvoumen: “Ne morete služiti Bogu in mámonu.” Če smo iskreni, moramo najbrž priznati, kako hitro lahko postanemo sužnji denarja in blagostanja, ki si ga moremo z njim poskrbeti. Kadar se to zgodi, takrat ugasne zanimanje za Boga in Božje. Ob tem tudi pozabljamo, da nam denar v trenutku smrti ne bo služil. Če pa smo denar in druge dobrine uporabljali za to, da smo delali dobro, bomo sprejeti “v večna bivališča”, pravi Jezus.
Temeljno vprašanje za nas ostaja ali smo otroci luči ali otroci sveta. Kriterij je jasen: otroci tega sveta vlagajo več moči v pridobivanje bogastva in manj v duhovno rast, otroci luči pa naj bi delali ravno obratno. Merilo njihovega prizadevanja je in mora biti evangelij, moč za uresničenje le-tega v življenju pa redna molitev, premišljevanje Svetega pisma, ljubezen do ubogih in prejemanje zakramentov, zlasti evharistije. Ob tem se sprašujejo: Kaj Bog želi, da storim? Kako morem svoje življenje in vse, kar imam, izročiti v njegove roke? in podobno.
Ob takem gledanju na vero v svetu, v katerega smo postavljeni, pa se zavemo, da Gospodova beseda strogo sodi tudi družbo, ki na tako različne načine ponuja mladim – pa ne samo njim! – kot ideal kult bogastva, ne daje pa, da bi v njih rasla zavest o tem, kaj je v iskanju in v uporabi le-tega dobro in kaj zlo. Brez dvoma je “krivično bogastvo” tisto, ki prihaja iz prodaje mamil, ugrabitev ljudi, izkoriščanja s prostitucijo, oderuštva, itd. Denar lahko postane “krivično bogastvo” tudi takrat, ko postane gospodar človekovega srca in družbenega življenja, kadar je nakopičen v rokah maloštevilnih ali kadar se gleda nanj kot na najvišje dobro, ki more rešiti vse človeške probleme – namesto, da bi bil na prvem mestu človek, pomoč mladim, skrb za ostarele po domovih, za prizadete, za družine v težavah, za kulturo in podobno.
Morda ne bo odveč, če se spomnimo še besed Janeza Pavla II. iz Apostolskega pisma ‘Ob začetku novega tisočletja’ (29) o tem, da mora biti tudi “družbeno življenje zasidrano v božjem načrtu”. Saj je nemogoče s “čarobno formulo pristopiti k velikim izzivom našega časa. Ne, ne bo nas rešila formula, ampak Oseba, in gotovost, ki nam jo vliva: ‘Jaz sem z vami!’ Torej ne gre zato, da bi iznašali ‘nov program’. Program je že tu: je tisti, kot je bil zmeraj, zbran je v evangeliju in v živem izročilu. Če ga analiziramo do konca, spoznamo, da se osredinja v Kristusu. Njega je potrebno spoznavati, ljubiti, posnemati, da bi v njem živeli … in z njim spreminjali zgodovino vse do njene dopolnitve v nebeškem Jeruzalemu”. Krščanstvo torej ni postranska stvar! Smo pripravljeni sprejeti ta izziv?