27. navadna nedelja – LETO C – Rožnovenska nedelja

Dragi bratje, drage sestre!
Kaj je vera? Če bi nas nekdo izzval s tem vprašanjem, kaj bi odgovorili? Bi bil naš odgovor v naštevanju značilnosti vere? Da je božji dar, nadnaravna krepost, ki jo vlije Bog? Da je človekova osebna pritrditev celotni resnici, ki jo je Bog razodel? Da za kristjana verovati v Boga pomeni obenem verovati v njegovega Sina Jezusa Kristusa? Sveti Tomaž Akvinski pravi, da je “verovati dejanje razuma, ki pritrdi Božji resnici na ukaz volje, ki jo Bog nagiblje z milostjo”. Pismo Hebrejcem pa pravi: “Je pa vera obstoj resničnosti, v katere upamo, zagotovilo stvari, ki jih ne vidimo,”(1,1) s čimer hoče reči, da je vera predvsem oseben odnos med verujočim in Bogom. “Če naj bo odgovor vere človeški, ga mora človek dati ‘Bogu prostovoljno’ … Bog kliče ljudi, da mu služijo v duhu in resnici; zato jih to klicanje sicer obvezuje v vesti, prisili jih pa ne,” trdi 2. vatikanski cerkveni zbor (prim. VS 10-11). Pri tem je pomemben še en vidik, ki ga apostol Pavel izrazi z besedami: “Vera je iz oznanjevanja, oznanjevanje pa je po Kristusovi besedi” (Rim 10,17).
Te misli se ponujajo ob prošnji apostolov Jezusu, naj jim “pomnoži vero”, prošnji, ki jo prinaša evangelij 27. nedelje med letom. Kaj je končno prava vera, tista, ki bi jo bilo dovolj, če bi bila velika kot “gorčično zrno”? Da z vero zmoremo vse, je potrdil Jezus sam, ko je očetu božjastnega dečka dejal: “Glede tega ‘če moreš’ pa – vse je mogoče tistemu, ki veruje” (Mr 9,23). Dečkov oče je takoj na ves glas rekel: “Verujem, pomagaj moji neveri!” Oče je prosil Jezusa, naj ga reši njegove nevere, oziroma naj pomaga njegovi slabotni veri. Morda bi morali to prošnjo z zaupanjem tudi sami večkrat ponavljati. Ob tem bi se zavedli, da je vera kot majhno seme, v katerem pa je veliko življenjske moči in poguma, ki ga potrebujemo. Vera je predvsem naš odnos do Jezusa Kristusa. Kadar jo tako doživljamo, smo tudi sami prepričani s sv. Pavlom: “Vse zmorem v njem, ki mi daje moč” (Flp 4,13). Vera je tista moč, ki stori, da ne zaupamo samo sami vase, ampak smo odprti za Božje delovanje v svojem življenju. Kot pravi drugo berilo, nam “Bog ni dal duha boječnosti, temveč duha moči, ljubezni in razumnosti” (2Tim 1,7), da bi v življenju imeli “za vodilo besede zdravega nauka …, v veri in ljubezni do Kristusa Jezusa” (1Tim, 1,13).
Vera pa se hrani iz redne molitve, zakramentov ter branja in premišljevanja Svetega pisma, to je, Božje besede. V mesecu, ki smo ga dobro začeli, je poleg tega ‘hrana’ naše vere tudi rožni venec, ki ga mnogi imenujejo “katekizem preprostih ljudi, katekizem družine”. Marijin rožnovenski mesec nas vabi, da bi rožni venec ne le molili, ampak tudi živeli. Skrivnosti rožnega venca so vzete iz evangelija, zato je tudi ta molitev povabilo, naj živimo evangelij. Če bomo trideset dni zavzeto molili in živeli to, iz česar se napaja naša molitev, se bo ob koncu moralo nekaj poznati. Premišljevanje skrivnosti rožnega venca pa nam daje moč, da svoje življenje vedno bolj oblikujemo po Jezusovem.
Rožni venec nekateri imenujejo “psalterij Device Marije” in je ena najbolj priljubljenih molitev h Gospodovi Materi. Rožni venec je molitev, ki ima svetopisemski značaj, saj je osredotočena ob premišljevanju odrešenjskih dogodkov Kristusovega življenja, kateremu je bila tesno pridružena Devica Marija. Glede vrednosti in učinkovitosti te molitve obstajajo številna pričevanja pastirjev in ljudi svetniškega življenja. Morda tudi sami vemo zanje; še bolje pa je, če že iz lastne izkušnje poznamo vrednost te molitve in verjamemo v njeno moč. Ob tem ne pozabimo tudi tega, kar je pred leti zapisal sedanji papež in lepo osvetljuje prav pobožnost do Božje Matere Marije: “Gotovo ni nobeno naključje, da danes znova prihaja do velike naklonjenosti do Marije, ki nam krščanstvo približuje na zelo ljubezniv način in ki nam kot mati zares znova kaže vrata vanj.” Mislimo na to, ko bomo osebno ali skupaj, doma ali v cerkvi, molili rožni venec. Marijo pa obenem prosimo za dar močne, žive vere.