Sedma velikonočna nedelja: 28. 5. 2006: LETO B

Dragi bratje, drage sestre! Končujemo velikonočni čas, s tem pa nam je dana nova priložnost, da se iskreno vprašamo, ali smo v tem času razumeli in živeli to, kar je za krščansko življenje bistveno in ali bo to bistveno vodilo naše življenje tudi naprej. Kaj pa je bistvo velikonočnega časa? Bistveno je to, da Jezus Kristus ni mrtev, ampak da živi sredi med nami, kakor je tudi sam povedal. To bližino nam je razodeval na mnoge načine: v velikonočnem jutru vstajenja, ko je prvim pričam razodel svojo zmago nad grehom in smrtjo; na poti v Emavs, ko je učencema razlagal, da je bilo prav, kar se je zgodilo; v srečanju s Tomažem, ki je veroval šele potem, ko se je dotaknil njegovega poveličanega telesa; v podobi Dobrega pastirja, “ki pozna svoje”; ko nas je nagovarjal, da smo mladike, ki iz njega, Trte, prejemamo moč za življenje; ko nam je dal novo zapoved ljubezni; pa tudi v trenutku, ko se je vrnil nazaj k Očetu, da bi se mi lažje z veseljem pripravljali na svojo končno “vrnitev domov”. Za kogar pa je krščanstvo samo še del folklore, nekaj, kar je sicer lepo, z življenjem pa nima kaj dosti opraviti, zanj je tudi vera brez moči. Taka vera pa ne more dajati smisla življenju, pa tudi privlačna ni za druge. Za takega človeka tudi Sveto pismo postane zgolj zbirka različnih pripovedi, morda poučnih zgodb, ne pa knjiga življenja.
Kako nam to knjigo življenja odstira evangeljski odlomek sedme velikonočne nedelje? Vzet je iz 17. poglavja Janezovega evangelija, iz tako imenovane Jezusove velikoduhovniške molitve. Pa tudi sicer je ta evangelij zanimivo razdeljen: prvih 12 poglavij “pokriva” – da tako rečem – celotno Jezusovo javno življenje in poslanstvo. O zadnjem tednu življenja pa govorijo ostala poglavja, ki odražajo teološko pomembnost, katero sta prva Cerkev in evangelist Janez dajala Jezusovemu trpljenju, smrti in vstajenju. V izbranem odlomku je Jezus predstavljen kot Veliki duhovnik. V molitvi nam na nek način razodeva svoje srce in sicer kot molivec, srednik in žrtev, ki se radovoljno daruje zato, da bi človeštvo spet spravil z Očetom.
Jezus je svojim učencem velikokrat govoril o Očetu; tokrat je molil k njemu: najprej zase, nato za svoje učence, potem pa za vse, ki bodo verovali vanj. Jezus je svoje prošnje Očetu izrekel na glas, da bi tudi učenci slišali, katere so njegove največje želje. Jezus je prosil Očeta za svoje učence, da bi jih obvaroval hudega, jih ohranil v svojem imenu in da bi med njimi bila edinost: “da bodo eno kakor midva.” Doslej je Jezus varoval svoje učence in jih držal skupaj; pa se je kljub temu eden ločil od njih in postal celo izdajalec – ker se je ločil od Jezusa. Jezus je prosil Očeta posebno za te konkretne stvari zato, ker je dobro poznal vso pogubno moč človeške nesloge in nesoglasja; vedel je, kako človek dostikrat z lahkoto zapravi večno veselje, ker se zadovolji z užitki, ki jih kupi. Jezus je poznal tudi nevarnost in grožnje sveta, ki je sovražen do njega in do njegovih učencev ter slutil, kako nezvestoba sveta onemogoča, da bi človekovo srce v resnici zahrepenelo po svetosti.
Nam pa ob koncu ostaja vprašanje, ali smo odprti in dovzetni za Jezusovo velikodušno skrb do nas? To vprašanje pa poraja še druga: ali najdemo v tem, da živimo kot Božji otroci, svojo gotovost – ali pa iščemo svojo moč in veličino v svojem lastnem imenu? Ali cenimo njegovo besedo, ki nam jo je zapustil v evangeliju, kot resnico samo – ali pa imamo rajši napačne in zapeljive besede sveta, ki izdajajo našo grešno željo pripadati svetu? Jezus nas pošilja prav v ta svet, v katerem moramo s svojim življenjem pričevati zanj in za ljubezen do Boga in do bližnjega. Vendar pa tudi za nas moli, kot je molil za svoje učence: “Ne prosim, da jih vzameš s sveta, ampak da jih obvaruješ hudega.” Odločili smo se za Kristusa, zato nikakor ne moremo in ne smemo iskati nekaj drugega, bolj modernega, prilagojenega današnji miselnosti. Rast Cerkve je odvisna od naše zvestobe Kristusu. Molimo danes za veliko milost, da bi bili dorasli temu izzivu pričevanja, ki ga Gospod postavlja pred nas.