Ko razmišljam o nedelji dobrega Pastirja, se seveda veselim, da sem v Njegovi čredi. Ja, to je prav dobro vedeti. Hm. Je pa to vedeti včasih malce tudi zavajajoče, ker se čutim lahko preveč na varnem in tako ti mimogrede odtavajo misli, te odnesejo noge, se prebudijo želje, besede skočijo iz ust … in hitro se iz varnega okolja ob nogah Pastirja človek znajde v grmu trnja in nevarnosti. Ima dve možnosti: ali začne klicati na pomoč in prizna, da ni dovolj uporabljal previdnosti, potrpežljivosti, pozornosti… in vseh drugih lastnosti, ki mu jih je Pastir položil v srce; ali pa išče krivca izven sebe in Pastirju pripoveduje, kako sicer bi, če bi, pa kaj, ko ni in ko je ona druga ovca nekaj rekla, da so odtavale misli; da je ona druga ovca pokazala pot, da so nesle noge; da je druga ovca imela v volni drugačno nit in so se prebudile želje; da so vse govorile, pa sem še jaz. Ob nedelji Dobrega pastirja sem hvaležna, ker vem, kje je varno zavetje in privoščim drugim, da bi ga tudi občutili. Hkrati pa se zavedam, da so vrata odprta: za noter in za ven in da je Pastir tisti, ki vodi, vabi in kliče; najemnik pa oni, ki sili, prisiljuje in zavaja. Molim za dar razločevanja in moč zvestobe. Molim pa tudi, da bi se pomnožilo število v ogradi.