12. navadna nedelja – LETO B

Dragi bratje, drage sestre!
Evangeljski odlomek 12. nedelje med letom je eden tistih, ki si ga kaj lahko predstavljamo v vsej njegovi dramatičnosti. Če se vanj nekoliko bolj poglobimo, nas bo verjetno prevzelo kar nekaj podrobnosti. Najprej to, da je bil Jezus z učenci v čolnu: “Vzeli so ga v čoln, kakor je bil,” poroča evangelist. Če trditev obrnemo nase, smemo reči, da je Jezus sopotnik tudi v čolnu našega življenja. Morda bi se morali bolj pogosto vprašati, kdaj smo ga zares sprejeli vanj in kakšno mesto ima v njem. Ali je tisti, s katerim gremo pogumno skozi življenje, ali se nanj spomnimo samo tedaj, ko nas stiskajo preizkušnje in trpljenje? Ali ko nas razne okoliščine skoraj prisilijo, da mislimo na minljivost svojega bivanja? Ali pa, ko ob vsem težkem včasih skoraj izgubljamo vero, ker mislimo, da se Bog ne meni za naše težave?
Evangeljska pripoved dalje pravi, da je “nastal velik vihar”, ko so bili na jezeru; njihov čoln je bil v nevarnosti, saj so valovi pljuskali vanj. Jezus pa je spal: “On pa je bil na krmi in je spal na blazini.” Apostoli, ki so bili zaradi nevarnosti vsi preplašeni, so Jezusa zbudili in mu rekli: “Učitelj, ti ni mar, da smo izgubljeni?” Na Jezusove besede: “Utihni! Molči!” se je veter polegel in nastala je globoka tišina. Svojim učencem pa je rekel: “Kaj ste strahopetni? Ali še nimate vere?” Po teh besedah ostane konec evangeljske pripovedi nekako odprt: učenci so se med seboj spraševali: “Kdo neki je ta, da sta mu pokorna celo veter in jezero?” To se pravi, da so prvi učenci le počasi v Jezusu iz Nazareta odkrivali Božjega Sina in Odrešenika.
Evangelist je hotel s pripovedjo naglasiti eni strani Jezusovo Božjo moč, na drugi strani pa zaupanje, ki ga moramo imeti v njegovo navzočnost in ljubezen tudi takrat, ko se nam zdi, da je odsoten ali da ga naše življenje ne zanima. Toda on je z nami! To resnico poudarja tudi prvi stavek odlomka: “Ko se je tisti dan zvečerilo, jim je rekel: ‘Prepeljimo se na drugo stran!” Ste se že kdaj vprašali, kaj bi to Jezusovo povabilo moglo pomeniti – oziroma kakšno sporočilo prinaša? Jezusovo povabilo je namenjeno tudi nam, zato se moramo vprašati, kaj je ta “druga stran”? Te Jezusove besede vabijo, da se vprašamo o zrelosti v svojem odnosu z njim, našim Bogom; o naši osebni svetosti in globini duhovnosti.
Ali nam ta zahtevnost jemlje pogum? Ne bi smela, saj ostaja za nas povabilo, da se vprašamo, kaj je tisto “več”, kar naj bi kot kristjani dosegali v svojem vsakdanjem življenju, na mestu in v poklicu, v katerem smo. Za dosego te “druge strani” se moramo najprej ločiti od množice in vstopiti v “čoln”, to je Cerkev, katere najstarejši simbol je. V njej je Jezus in iz nje z njim odhajamo v svoj vsakdan. Pripravljamo pa se tudi za tisto obljubljeno “drugo stran”, ki nam jo je šel Jezus pripravit in po kateri nam on sam zbuja željo. Če moramo na poti skozi življenje kdaj pa kdaj, ali morda celo mnogokrat doživljati, da je naša vsakdanja gotovost v nevarnosti, je to potrebno za našo duhovno rast, da bi se mogli res z vsem srcem zaupati Bogu in izročiti v njegovo varstvo. Kot da delamo neke vrste življenjski izpit. Vsa razlika v primerjavi z drugimi izpiti v življenju je v tem, da imamo pri tem ‘pomočnika’ – seveda, če dovolimo, da more Božja beseda prepoditi strahove iz našega srca, “počasnega za verovanje vsega, kar so povedali preroki”. Predvsem pa tega, kar je povedal Jezus sam. Izginiti bi moralo nezaupanje, ko dostikrat izkusimo, kako Bog uslišuje naše molitve in resnično odgovarja na naše potrebe. To umirja tudi “viharje” našega srca in valove, ki včasih kakor da že zalivajo čolnič našega življenja. Ko takrat iščemo rešitve, ne pozabimo, da je edina prava moč in pomoč v tem, da se oklenemo Jezusa. On nas ne bo pustil samih, zagotovo nam bo pomagal. Ali kot pravi apostol Pavel v drugem berilu, da moremo samo preko stisk, trpljenja in težav resnično pokazati, da ne živimo več sebi, ampak Jezusu, ki je za nas umrl in vstal. Resnično, “staro je prešlo, nastalo je novo”. Vse staro, kar ovira naš polet k Bogu, naj preide tudi v našem srcu in naj se rodi nekaj novega – vera, ki gore prestavlja!