Čas ima v krščanstvu posebno vlogo. V času je Bog ustvaril svet, v polnosti časov je Kristus prišel na svet in izvršil delo odrešenja. Nedelja je tedenska velika noč, hkrati je tudi podoba razodetja božjega veličastva ob koncu časov.
Nedelja je v središču krščanskega življenja. Papež vse od začetka svojega papeževanja poudarja: »Ne bojte se! Odprite vrata Odrešeniku, na stežaj jih odprite!« Še posebej za nas veljajo te besede. Ne bojmo se dati svojega časa Kristusu, da ga bo mogel presvetliti in mu dati pravo smer. Čas, ki ga dajemo Kristusu, ni nikoli izgubljen čas, ampak je pridobljen čas, v prid globoko segajočega počlovečenja naših medsebojnih odnosov in našega življenja.

Iz vsega povedanega sledi, da bi morala nedelja ohraniti verske in človeške vrednote, ki bogatijo naše življenje. Bolj kot zapoved je potrebno nedeljsko bogoslužje in počitek razumeti kot zakonitost, vpisano v človeško naravo in krščansko eksistenco, ki človeku-kristjanu osmišlja celotno življenje. Kristjan naj bi spoznaval, da ne more svoje vere živeti brez udeležbe pri nedeljski maši, v kateri se uresničuje najvišja oblika povezanosti z Bogom in z brati. Bolj kot nevarnosti za obhajanje nedelje bi morali kristjani videti v razvoju sedanjega sveta nove možnosti za takšno obhajanje, ki izraža novost in bogastvo življenja ter svobode in odrešenja, kajti Gospodov dan je dan vstalega Kristusa, zato je tudi dan veselja. V tem duhu je potrebno v nedelji odkrivati možnost za duhovno oblikovanje in rast človeka in občestva. Takšen značaj nedelje kristjana navaja k zvestobi veri in zapovedim, k povezanosti z drugimi. Nedelja pa ima tudi oznanjevalni in pričevalni značaj. To je dan molitve, občestva, veselja, upanja, ki ga razširja v svet. Je tudi klic: »Pridi, Gospod Jezus!« (Raz 22,17), ki izraža krščansko upanje in pričakovanje Gospodovega prihoda.
Naj bo nedelja tudi za nas radosten klic: »To je dan, ki ga je naredil Gospod, radujmo se in veselimo se ga!«