V tujini človek večkrat sam se čuti,
mnogi odkrijejo, kako ljudje so kruti.
Le redki sprejetost in domačnost doživijo,
le reki so, ki v tujini dom svoj pridobijo.
Tudi jaz tujine sem se bala,
ko notredamka sem postala.
V deželo, ki povsem je tuja,
stopila sem, ker bila je nuja.
A prav v deželi tuji prvič sem odkrila,
da sester še veliko na novo sem dobila.
Tako za notredamke dom ni več samo doma,
ampak povsod tam, kjer sestra ti naproti bo prišla.
Zame prav to mednarodnost pomeni,
ki tako visoko v naši je domeni.
Sestre iz več različnih smo celin,
vsaka nosi v sebi svoj spomin,
vsaka svojo zgodovino
in s tem še druga drugo bogatimo.
Res veliko je med sestrami razlik,
drugače čutimo, drugačen je naš krik.
Včasih težko je druge razumeti;
pa saj ni treba, dovolj je, da znamo se objeti.
Ko zbrane skupaj iz vsega smo sveta,
tako drugačne, pa vendar ena kongregacija.
Vsaka začuti, da imamo istega Boga,
da pri Bogu državnih ni meja.