Večer je lep in lunca sveti
a Špela se ne neha dreti.
Na vrtu z mamico sedijo,
vse sosede prebudijo.
A kar naenkrat čisto utihne,
le sap’co še skoz nosek pihne.
“Mami, lučka po zraku leta,
in vedno več se jih prepleta!”
Mami, ki na pol že dremlje,
nič kaj resno to ne jemlje.
“No, če mamico nič ne skrbi,
se tudi meni bati ni!”
Vleže se na mehko travco,
z vprašanji polni glavco.
ne spravi več v svojo bučko,
kdo drži to svetlo lučko.
“Jaaaa, Bog je angelčke poslal,
jim svetle lučke v roke dal,
da se po poti ne izgubijo,
ko na zemljo k nam hitijo!”
Pa lučka blizu se ustavi,
svetilko malo si popravi.
Špela ji hit’ zašepeta:
“Si ti moj angelček z neba?”
Svetilka še bolj zažari,
oh, to Špelico razveseli.
Zdaj ve, da podnevi in ponoči,
na pomoč ji angelček priskoči.
Mamica se je zbudila,
zdaj spat bo Špelco napotila
Še ona svetle lučke gleda
“Vidiš, Špela, to kresničke so, seveda!”
Zdaj je šele vesela Špela,
ko končno vse je razumela.
V nebesih velik je promet,
pa še otrokom mal’ za zgled,
kresničke angelčki držijo,
da se ponoč ne zaletijo!