Pravijo, da samo spim,
ko se v molitev zatopim.
Da se sliši kot smrčanje,
globoko to premišljevanje.
Pravijo, da sem čudak,
ko v kapeli sem trenutek vsak.
Ko na koncu vsacga klepetanja,
povem, da Bog res nima rad čvekanja.
Pravijo, da sem ne-človeška,
ker ne najdejo na men’ pregreška.
Saj, ko pomoč mojo zaželijo,
povem, naj se kar Bogu izročijo.
Pravijo, da zadost’ me ‘majo,
da kontrolirat se tud’ same znajo,
da ne rab’jo v hiši policaja,
ki gleda, kdaj katera vstaja.
Pravijo, naj rajš’ za delo primem,
preden prav pobožno zinem.
Da čas za mojo je streznitev,
saj tud’ delo je lahko molitev.
Kaj pa jaz?
Jaz sem sestra Konteplativa,
komaj še na zemlji živa.
Samo o Bogu premišljujem,
z vzdihi se mu približujem.
Kadar se dovolj zavedam,
na vsako sestro budno gledam,
da na kriva pota ne zaide,
skrbim, da Bogu čim bliže pride.
Krivic velik’ se mi dogaja,
očitkov kon’c ni in ne kraja.
A duša z veseljem to prenaša,
sestram pa vest naj se oglaša.
Vsi svetniki so trpeli,
ker ljudje jih niso razumeli,
zato zame je to lep dokaz,
da na pravi poti sem tud’ jaz.