BINKOŠTI – LETO B

Dragi bratje, drage sestre! Binkoštni praznik bi morda smeli imenovati osma ali zadnja velikonočna nedelja. “Na binkoštni dan (ob koncu sedmih velikonočnih tednov) se Kristusova velika noč dovrši z izlitjem Svetega Duha, ki se razodene, podari in priobči kot Božja oseba: iz svoje polnosti Kristus Gospod razlije v obilju Duha” (KKC 731). Ko ga je obljubil, je s tem svojim učencem dal zagotovilo za čas po svoji vrnitvi k Očetu. Zato ne bi smeli biti žalostni, kajti Jezus bo po svojem Duhu še naprej deloval v njih. Svojim učencem je celo rekel: “Za vas je bolje, da grem. Kajti če ne grem, Tolažnik ne bo prišel k vam; če pa odidem, vam ga bom poslal” (Jn 16,7). Zato je za nas pomembno, da vedno znova spoznavamo in priznavamo čudovite reči, ki jih Sveti Duh dela v nas. K temu nam pomagajo tudi svetopisemski odlomki binkoštnega praznika s sporočilom, ki ga prinašajo; na nas pa je, da ga skušamo vedno znova razbirati in sprejemati.
Pomembno sporočilo praznika je, da je Sveti Duh za nas “Duh resnice” in Tolažnik, ki nam daje gotovost, da nam je Bog blizu in zato nismo sami. Vsako človeško srce hrepeni po tem, da bi spoznalo “smisel življenja”. Sveti Duh pa nam daje gotovost, da nas “Oče ljubi” (Jn 16,27). Sveto pismo nas uči, da je “Bog ljubezen” (1Jn 4, 8) in ljubezen je prvi dar, ki vsebuje vse druge. To ljubezen “je Bog izlil v naša srca po Duhu, ki nam je bil dan” (Rim 5,5), zatrjuje apostol Pavel. Ta ljubezen je počelo novega življenja v Kristusu, ki nam je dano, ker smo “prejeli moč, moč Svetega Duha” (Apd 1,8) in po tej moči moremo obroditi sad vsi, ki verujemo v Kristusa. S krstom smo bili namreč vcepljeni vanj in – kot je sam rekel -, z njega, prave vinske trte, prejemamo Božje življenje. Zato moremo po moči Duha obroditi sadove duha: ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, blagost, dobrotljivost, zvestobo, krotkost, samoobvladanje” (Gal 5, 22-23). “Duh je naše življenje”: bolj ko se odpovedujemo sebi, bolj tudi “delamo po Duhu” (Gal 5,25). Sveti Bazilij je zapisal: “Ko nas Sveti Duh združi s seboj, nas naredi duhovne, znova uvede v raj, vodi v nebeško kraljestvo in v posinovljenje, daje zaupanje, da Boga kličemo Očeta in smo deležni Kristusove milosti, da se imenujemo otroci luči in smo deležni večne slave” (prim. KKC 733-736).
Jezus je tudi obljubil, da nas bo Sveti Duh “uvedel v vso resnico” (Jn 16,13). Ta resnica je Jezus Kristus, on, ki je o sebi rekel, da je “pot, resnica in življenje”. Naloga Svetega Duha je torej, da nas vodi do polnega razumevanja Kristusa. Kdor pa je v Kristusu, je “nova stvar”, zatrjuje sveti Pavel. Če se damo voditi Božjemu Duhu, potem tudi razumemo neizmerno Jezusovo ljubezen, s katero ljubi vsakega izmed nas in postanemo sposobni, da “ostanemo v njegovi ljubezni” in resnično verujemo v njegovo besedo. Binkoštni praznik ni samo zgodovinsko dejstvo, ampak resničnost, ki se nenehno nadaljuje v Cerkvi in v svetu. Pa tudi v nas samih, zato je na mestu, da se zlasti pri bogoslužjih, pri katerih je zbranih veliko ljudi, zavemo: vsi gremo k obhajilu, skoraj nihče pa k spovedi. Zato se moramo vprašati: ali smo postali bolj sveti in več ne grešimo? Ali pa je to zato, ker se v nas izgublja zavest o Božji svetosti in o tem, kaj je greh? Ali je morda to zato, ker splošno mišljenje še povečuje neke vrste ‘stanje nepremagljive nevednosti’? Ali je morda zato, ker je na voljo manj spovednikov? Problem obstaja in tisti, ki ga more rešiti, je Sveti Duh. On nas vabi, to je, nam daje razumeti od znotraj vse, kar je Jezus povedal in nam spreminja srce, nam daje novega duha in novo srce. To je velika milost, za katero prósimo Svetega Duha ob binkoštnem prazniku. Do osrečujoče zavesti o navzočnosti Boga v osebnem življenju in do ljubečega razumevanja Kristusa namreč pridemo prav pod vodstvom Svetega Duha. Po iskreni prošnji za to Božjo luč življenja bomo razumeli besede iz bizantinske liturgije: “Videli smo resnično luč, prejeli smo nebeškega Duha, našli smo resnično vero.” Naj nam bo podarjen ta veliki dar!