Ustanovitev samostana v Šmihelu je omogočil baron Tadej Merkl, ki je za svojega bolehnega sina kupil posestvo na Velikem Slatniku pri Novem mestu. Po sinovi smrti je Merkl posestvo z enonadstropno hišo ponudil šmihelski župniji. Želel je, da bi se tam ali pa kje drugje v novomeškem okraju ustanovila dekliška šola, v katero bi hodile deklice s Slatnika, ki so v tistih časih še vedno odraščale brez osnovne izobrazbe. Merkl je poznal sestre notredamke na Dunaju in je predlagal šmihelskemu župniku Antonu Peterlinu, naj se z njimi poveže. Pri ustanavljanju samostana so priskočili na pomoč tudi novomeški frančiškani, med njimi p. Bernard Vovk, ki se je na Merklovo pobudo obrnil na predstojništvo šolskih sester de Notre Dame v Gorici.

Sestram so ponudili posestvo na Slatniku s prošnjo, da tam ustanove dekliško ljudsko šolo. Ker pa samotna, od mesta oddaljena Merklova hiša, ni bila primerna za zavod, je šmihelski župnik posestvo na Slatneku prodal in kupil zemljišča v bližini šmihelske cerkve.

Načrt za novo samostansko hišo je bil sprejet in podpisan 19. marca 1885. Proti koncu poletja 1885 je bila stavba končana in v začetku leta 1886 pripravljena za vselitev.

Prve sestre

29. septembra 1886 so iz goriškega samostana prišle prve tri sestre: s. M. Petronija Gründler, s. M. Ingonda Pavlin ter s. M. Bogomila Pavlin.
Najstarejša med njimi, s. Petronija, je ob prihodu v Šmihel dopolnila šestintrideset let. Po rodu je bila pruska Poljakinja. Bila je izredno sposobna učiteljica in v zelo kratkem času se je v Gorici naučila slovenščine.
Drugi dve sta bili Slovenki, rodni sestri iz Naklega na Gorenjskem. Starejša, dvaintridesetletna s. Ingonda, je bila učiteljica ročnih del, medtem ko je bila šest let mlajša s. Bogomila določena za vodenje gospodinjstva.
S sestrami je takrat prišla v Šmihel še triindvajsetletna postulantka, učiteljica Ana Gorjup (kasneje s. M. Mihaela), doma iz Ljubljane.
Na novo poslanstvo je sestre pospremila takratna goriška predstojnica s. M. Luisa Weiss.

Do Krškega so se pripeljale z vlakom, od tam naprej pa so pot nadaljevale z vozom. Ljudje so jih vso pot veselo pozdravljali. V Šmihelu jih je čakal župnik in jim izročil ključe šole in samostana. Na rožnovensko nedeljo, 3. oktobra, je pri slovesnem bogoslužju novomeški prošt Peter Urh v izbranih besedah povedal vernikom, kako velika dobrota je, da so prišle k njim sestre, ki bodo poučevale njihove otroke.

Poslanstvo

Zasebna dekliška šola Ubogih šolskih sester de Notre Dame v Šmihelu je začela delovati 20. oktobra 1986. Kljub deževnemu vremenu se je že prvi dan nabralo okrog 100 otrok. Prihodnjo nedeljo se je začel nadaljevalni pouk za dekleta in žene, ki so se želele naučiti branja in pisanja ter osnovnih računskih veščin.

Sestre so povsod posvečale skrb tistim, ki so bili najbolj potrebni pomoči. Ko se je ob koncu oktobra mali skupnosti pridružila še njena prva predstojnica in učiteljica gluhonemih s. M. Ivana Oblak, so sestre odprle tudi oddelek za gluhoneme deklice. V začetku se jih je priglasilo sedem, pozneje pa je število učenk naraslo do trideset. O tem dogodku je 27. oktobra 1886 poročal ljubljanski dnevnik Slovenec: “Začele pa bodo šolske sestre že prihodnji mesec tudi s šolo, kakoršne na Kranjskem še ni, s šolo za gluhoneme deklice. Podučevali se bodo tukaj gluhonemi otroci v slovenskem jeziku, kar je neprecenljiva dobrota, ker gluhonemi, kateri pridejo iz Linca ali kacega druzega nemškega vstava, razumejo le nemški in ko iz vstava domú pridejo, s svojimi domačimi govoriti ne morejo – so zopet tako rekoč mutasti. Ako imajo kje na Kranjskem, Štajerskem, Koroškem ali tudi Hrvaškem starši kako gluhonemo hčer, naj jo pošljejo le sem in nazaj jo bodo dobili izurjeno v slovenskem branji, pisanji, računstvu, ročnih ženskih delih, dobro podučeno v krščanskem nauku in skoraj gotovo bo zmogla tudi govoriti. Boljši dote gluhonemi hčeri starši ne morejo dati, kakor če jo dadó v taki šoli izučiti.” Do takrat so namreč slovenski starši imeli možnost pošiljati svoje gluhoneme otroke v Linz, v Gorico ali na Dunaj, povsod pa so jih usposabljali v nemškem jeziku in jih s tem odtujevali svojcem – zato je šmihelska šola pomenila najzgodnejši začetek slovenske surdopedagogike.

Šola v Šmihelu se je lepo razvijala: ljudski šoli sta se pridružili meščanska in gospodinjska šola ter trgovski tečaj. V vzgojnem zavodu so našle dom deklice iz bližnje in daljne okolice.

Od ustanovitve naprej je bila v zavodu šolska kuhinja, ki se je vzdrževala z darovi dobrotnikov. Tu so najrevnejše učenke dobivale zajtrk, malico in kosilo. Povprečno se je število deklic, ki so prejemale hrano, gibalo med 30 in 40, medtem ko je v prvih letih obstoja zavoda bilo na kosilu tudi do 60 učenk.

V letu 1935 so sestre dobile pravico javnosti tudi za otroški vrtec, v katerega so že prej sprejemale otroke. Zaradi dela na polju so bili starši hvaležni, če so lahko sestram zaupali otroke v varstvo in vzgojo. Otroci so prihajali od blizu in daleč.

Poleg šolskega in vzgojnega dela v omenjenih ustanovah so sestre v Šmihelu poučevale tudi privatno – predvsem tuje jezike (nemščino, angleščino, italijanščino in francoščino) ter glasbo (klavir, violino, harmoniko, solo petje in podobno).

Sestre so širile krog svojega delovanja in si povsod prizadevale za celostno vzgojo krščanske žene in matere. Iz šmihelskega samostana je izšla prva pobuda za ljudski oder. Leta 1938, ko je samostan obhajal zlati jubilej svojega obstoja, so nekdanje gojenke in učenke dale pobudo za ustanovitev sirotišnice in so v ta namen poklonile sestram kos zemljišča. Vojna je prekrižala načrte.

V vojnih razmerah so šolski prostori večkrat služili vojaški bolnišnici, vendar okupacija, menjavanje vojske in bombandiranje šole ni zaprlo. Samostanskemu šolstvu je prineslo ukinitev leto 1946. 20. junija 1945 je najprej prenehala z delovanjem meščanska in 25. marca 1946 tudi ljudska šola. Prav tako je bil ukinjen internat in prepovedano vsako privatno poučevanje.

V Šmihelu so sestre ostale do decembra 1948, ko so bile z zakonom o nacionalizaciji pregnane na opuščeni grad Struga.