Rojena sem 30. 3. 1949 v Gornjem Gradišču pri Šentjerneju, župnija Šentjernej. 5. 9. 1964 sem vstopila v kongregacijo Šolskih sester de Notre Dame. V noviciat sem vstopila 31. 1. 1971 na Strugi in 1. 2. 1972 tam naredila prve zaobljube. Večne zaobljube pa sem 16. 8. 1975 naredila v Novem mestu-Kapitelj. Sledil je študij teologije, delo pri verskem tedniku Družina, delo na Radiu Vatikan in odgovorne službe v provinci in na ravni kongregacije – v nekaj besedah: to je bilo moje življenje in poslanstvo.

Ob življenjskih dogodkih na moji notredamski poti, ob odgovornostih v provinci in v generalnem svetu, ob poslanstvu po župnijah in 14 letih na Radiu Vatikan, se v meni poraja velik dar hvaležnosti za Božjo dobroto do mene v vseh teh letih. Spominjam se vsega lepega, osrečujočega, ko sem po novi maši duhovnika domačina leta 1963 mislila na to, kako bi tudi jaz lahko naredila nekaj za Boga. Leto dni kasneje sem vstopila v samostan, v veselje nekaterih in v začudenje oziroma neodobravanje drugih. Še vedno se spominjam moje poti v Vipavo, prihoda k sestram in kako sem čutila, da je med njimi moje mesto. Mislim na pot v Ljubljano – na Katehetski tečaj, ki se je začel tisto leto (moj profesor je bil že kar pregovorno dobri profesor Demšar), pa na gimnazijo v naslednjem šolskem letu, vpis na Teološko fakulteto, noviciat, prve obljube, večne obljube, apostolat in delo za druge. Na zunaj nič posebnega, pa vendar je bilo toliko izrednega na tej poti: zavest, da me Bog hoče imeti zase, čeprav sem včasih rekla s prerokom Jeremijem: ‘Preslepil si me, Gospod, in dala sem se preslepiti;’ trdnost, ki je ni moglo nič omajati; toliko božjega varstva na mojih poteh.

Ob vsem prejetem in doživetem prosim Gospoda za tri drže srca: za dar začudenja nad Božjo dobroto do mene v vseh teh letih in do vseh, ki jih je postavil na mojo življenjsko pot; za dar pozornosti na Božjo milost, ki v človekovem življenju dela čudovite stvari ter za dar novega navdušenja, ki je v odgovarjanju na Božji klic za nadaljevanje poti vedno potrebno.