Šolske sestre de Notre Dame smo v ponedeljek, 6. junija 2022, v Ilirski Bistrici, k večnemu počitku spremile našo sestro Marijo Ferdinando Mrak. Umrla je v 103 letu starosti in v 79 letu redovnih zaobljub.

Njenega pogreba se je udeležilo lepo število njenih sosester, nekaj domačinov in več njenih sorodnikov. Pogrebno sveto mašo in pogreb je vodil domači župnik g. Stanko Fajdiga. Z njim je somaševalo več duhovnikov: domači kaplan g. Gašper Naglost; dekan g. Lojze Milharčič, g. Peter Pipan, g. Bogomir Trošt in g. Bogdan Saksida. 

Med pridigo je g. župnik prebral tudi naslednji zapis o pokojni sestri:

Sestra Ferdinanda je 6. junija 2022 »v upanju in miru vstopila v veselje našega Gospoda« in mu tako izrekla svoj zadnji DA. Z nekaj besedami jo lahko opišemo kot ženo, ki je najprej z vsem svojim življenjem govorila o močni želji po Bogu in vse drugo gledala v luči tega odnosa. Bila je povezana z drugimi, ker jim je hotela dobro. V skupnosti in kjer je bila, je zvesto živela po zaobljubah. Bila je velika molivka, živo prepričana, da je temelj in središče osebnega, skupnega in apostolskega življenja redovnice njeno združenje z Bogom. Prav zaradi svoje odprtosti do Boga in do ljudi je delala za spravo in edinost, ne da bi posebej mislila na to. S svojim redovnim življenjem je pričevala za veselje v hoji za Kristusom 79 let in v njih pritrdilno odgovarjala Bogu in njegovemu delovanju v njej.

Sestra Ferdinanda je bila rojena v Trvižu na Hrvaškem 22. avgusta 1919, kot tretji otrok v družini z devetimi otroki. Pri krstu je dobila ime Marija Cita. Ko ji je bilo 12 let, ji je umrla mama. Pet let kasneje, 12. avgusta 1936, je 17-letna Marija prišla k sestram v Slovenijo, v Trnovo. Po kandidaturi v Trnovem je v tistih težkih časih 20. avgusta 1942 šla v Gorico v postulat in naslednje leto v noviciat. Prve zaobljube je naredila 16. avgusta 1943, večne pa 15. oktobra 1952. Leta 1947 je odšla v Lovran, kjer je ostala 20 let. Nato je bila deset mesecev v Ljubljani na Barju, od tedaj pa je večino časa – več kot pol stoletja – bila tu, v Trnovem, od koder jo je sedaj Gospod poklical v svojo blaženo večnost.

Čeprav sestra Ferdinanda ni rada govorila o sebi, je ob različnih priložnostih le povedala, da je skušala živeti polno življenje in to vsak dan znova. Dala se je na razpolago Bogu, sestram v skupnosti in ljudem in po njih imela vedno delo, ki ga je sprejemala kot svoje poslanstvo, pa ni bilo važno, kje je bilo: v kuhinji, na njivah ali na vrtu. Že ob prihodu v samostan ji je predstojnica ponudila, da bi šla v šolo, a ona se je želela dati Bogu na razpolago pri najrazličnejših vsakdanjih opravilih. Sestre, ki so živele z njo, so večkrat povedale, kako rada je delala na samostanski kmetiji in v hlevu pri živini; rada je kuhala in gospodinjila, kajti nobeno delo ji ni bilo odveč in vsako delo je bilo zanjo častno. Vse, kar je delala, je delala rada in z veseljem, so še povedale njene sosestre.

V življenju sestre Ferdinande ni bilo samo veselje, ampak tudi preizkušnje in mnoge težave; obojega, lepega in težkega, je bilo veliko, je rada rekla, vendar je »vsak dan sproti sprejemala iz Božjih rok, saj je Bog ob tem vedno pristavil še dobro mero svoje pomoči in poguma«, je odgovorila sestri, ki jo je o tem spraševala. Dodala je še: »Božja roka je bila vedno prisotna.« Najtežje je verjetno bilo leta 1947, ko so morale sestre po ukazu komunistične oblasti samostan v Trnovem, kjer so imele tudi šolo, na hitro zapustiti. Sestra je mnogokrat povedala, da je to bilo zelo hudo, a je vedno zatrdila: »A Bog je bil z nami tudi v teh temnih časih.«

Do takega gledanja na življenje ji je pomagala njena povezanost z Bogom in njena molitev. Zato z njenim odhodom k Bogu v resnici izgubljamo veliko molivko. Dokler je le še kaj mogla, je pomagala, npr. v kuhinji; ko pa so ji odpovedale noge in tudi druge moči, se je posvečala samo molitvi. Znala je reči: »Jaz ne molim za nikogar po imenu. Bog je tisti, ki ve, komu je molitev potrebna: jaz molim, On pa naj usmerja, komur je potrebno.«

Sestra Ferdinanda je v življenju molila za vse potrebne! Tudi za svoje sorodnike je bila »močna in modra žena, ki jih je s svojimi dobronamernimi nasveti usmerjala preko življenjskih ovir, za kar so ji bili resnično hvaležni. V njej so videli ženo močne vere, vedrega duha, pozitivnih misli, trdnih stališč, skromnosti, visoke inteligence ter polno Kristusove navzočnosti. S svojim življenjem se je pokazala kot prava Kristusova priča. Zapustila je rodno zemljo, rodni dom  in šla med tuji svet, da je služila svojemu Bogu. Hvaležni so Bogu, da so v življenju imeli sestro Ferdinando, to je njihovo teto Marijo, kot zvezdo vodnico do edinega smisla življenja, vere v Jezusa Kristusa.«

Ali je mogoče kaj lepšega povedati o dragem človeku, ki odhaja od nas v večnost, kot so omenjene vrednote? Sestre smo hvaležne Bogu, da je bila toliko časa med nami, da je bila in ostaja živ zgled molitve, pristne skromnosti in ponižnosti, iskrene preprostosti in hvaležnosti: vse to je bilo čutiti ob njej in to je odražalo njeno življenje. On sam, naš dobri Bog, naj bo sedaj v večnosti njeno veliko plačilo za dragoceni dar njenega življenja in darovanja. Zgled sestre Ferdinande naj ostane vzor za nas, kako si vse življenje prizadevati delati to, kar nam Gospod reče in pritrdilno odgovarjati Bogu in njegovemu delovanja v nas.

FOTOGALERIJA ob praznovanju 100. rojstnega dne s. Ferdinande