14. navadna nedelja – LETO B

Dragi bratje, drage sestre! Božja beseda 14. nedelje med letom nam ponuja v premislek več stvari. Ob njej bi lahko premišljevali o neveri, to je, o nesposobnosti nas ljudi, da bi sprejeli razodevanje Boga v preprosti vsakdanjosti. Naslednja misel bi lahko bila ljubezen do Boga, ki je bila resnična gonilna sila prerokov. Razmišljali bi lahko o čudenju vere, pa o zavračanju, ki je delež Božjih izvoljencev, o razlogih nevere ljudi današnjega časa, o moči Božje besede, o preroškem poslanstvu Cerkve, o veliki resnici Gospodovih besed Pavlu: “Dovolj ti je moja milost. Moč se dopolnjuje v slabotnosti.” Res veliko možnosti, da vsakdo najde tisto, kar ga najbolj nagovarja in povezuje s Kristusom; bistveno pa ostaja vprašanje vere oziroma nevere.
Evangelist pravi, da Jezus v domačem kraju ni mogel “storiti nobenega mogočnega dela, samo na nekaj bolnikov je položil roke in jih ozdravil”, in doda, da se je “čudil njihovi neveri”. Zametanje Boga in Jezusa, ki ga je poslal, je neke vrste stalnica v človeški zgodovini. V prvem berilu slišimo, da je bil prerok Ezekijel poslan “k narodu upornikov”. Podobno se je dogajalo drugim prerokom. “Greh sveta”, o katerem govori apostol Janez, je prav zametanje Jezusa, zametanje Božje besede. Ta greh pa je potem izvor vseh drugih. Kajti kdor ne sprejme Jezusa, hodi v temi, to je, nima dovolj luči, da bi znal preceniti vrednost stvari in delati to, kar je prav in dobro. Kdor zameta Jezusa, je neke vrste suženj svoje slepote in svojih slabosti, ki prihajajo iz človekove sebične narave. Tudi mi, ki pravimo, da smo kristjani, smo lahko tisti, ki Jezusa zametamo in ga ne sprejemamo. To se zgodi, kadar nima pravega mesta v našem življenju, kadar ga izključujemo iz svojih odločitev … Skratka: kadar ni on naš edini učitelj, ki ga v življenju poslušamo, ampak imamo kar celo vrsto drugih “lažnih učiteljev”, ki jim sledimo, četudi to ni v naše resnično dobro. Bolj “prijajo”, ker so navadno manj zahtevni in ponujajo takojšnjo srečo.
Zakaj svet zameta Jezusa? Razlog je verjetno isti, kot so ga imeli njegovi domačini: nekako si niso mogli predstavljati, da bi se Bog razodeval v preprostosti. Čudili so se sicer njegovi modrosti in “mogočnim delom, ki so se godila po njegovih rokah”, niso pa mogli sprejeti, da je bil to tesarjev sin. Korenina nevere je prav v tej nezmožnosti sprejeti razodevanje Boga v navadni vsakdanjosti. Jezusa smo pripravljeni sprejeti v njegovi moči, te pripravljenosti pa ni več, ko gre za to, da bi ga npr. sprejeli v njegovi ponižni navzočnosti v Cerkvi. Dostikrat smo pripravljeni na velike žrtve in dolge poti, samo da bi doživeli nekaj izrednega, nismo pa pripravljeni Jezusu služiti v človeku, ki ga srečujemo vsak dan. Kadar namreč tako slepo verujemo vase in v svet svojih vizij in večkrat tudi iluzij, postane Jezusova navzočnost v našem življenju odveč. Pozabljamo namreč, da človek samo v Bogu najde svojo polno uresničitev, ki daje življenju smisel. Blagoslov vere je v tem, da vidimo, kako milost in odrešenje prihajata od tam, kar ima svet za nemogoče.
Od kod ta zaprtost? Odgovor je verjetno preprost. Če bi Nazarečani Jezusa imeli radi, bi razumeli. Če hočemo nekaj resnično razumeti, moramo to ljubiti: gre tudi za umevanje s srcem. “Ljubezen ni nekaj, kar bi se vzpenjalo nad druge, temveč sestopa in se priklanja. Bog se pomanjša, da bi napihnjenega človeka znova pripeljal na pravo pot. V tej luči je zakon majhnosti osnovni vzorec božanskega delovanja: omogoča nam spoznati bistvo Boga pa tudi naše lastno bistvo” (J.R., Bog in svet). Vera pa se tako pokaže kot odločitev, ki s svojo zahtevnostjo sega do globin človekovega bivanja in ki zahteva, da se človek spremeni, da bi spoznal, kako slep je, če zaupa samo temu, kar vidijo njegove oči. Kot ljudje živimo od tega, kar je lastno naši človečnosti: od besede, od ljubezni, od smisla, od lepega. Vse to nam je pokazal Jezus. Povejmo mu, da verujemo vanj, v Jezusa iz Nazareta in ga prosimo, naj nam pomaga iz te vere živeti in jo še drugim razodevati kot pravi smisel življenja in sveta.