*****************************
29.05.1853 — Roj. — Škofja Loka
07.10.1867 — Vst. — Gorica
08.09.1875 — No. — München
08.09.1876 — Prv. — München
28.10.1886 — Več. — Gorica
30.11.1927 — Um. — Šmihel

*****************************
Pokopana v Šmihelu

75. letu starosti
52. letu redovnih zaobljub

*****************************

30. oktobra 1886 so v kapeli goriškega samostana, posvečeni presvetemu Srcu Jezusovemu, obhajali slovesnost večnih zaobljub. Po desetih letih redovnega življenja je obljubila Bogu večno zvestobo tedaj 33-letna Slovenka s. Marija Ivana Oblak, ki se je komaj dva dni zatem pridružila mali novonastali skupnosti v Šmihelu.

Sestra Ivana je bila doma v Bodovljah pri Škofji Loki, kjer je prišla na svet 29. maja 1853. Ljudsko šolo je obiskovala pri uršulinkah, leta 1867 pa je vstopila v red Šolskih sester de Notre Dame v Gorici ter se tu izobrazila za učiteljico gluhonemih. 8. septembra 1875 je prejela redovno obleko – še iz rok ustanoviteljice naše kongregacije bl. Matere Terezije v Münchnu – in je čez leto dni izrekla svoje prve redovne zaobljube. Deset let je plodonosno delovala v gluhonemnici v Gorici. Ko je leta 1886 zagotovila Jezusu večno zvestobo, ji je še isto leto naložil novo breme na mlada ramena. Predstojniki so ji izročili vodstvo novoustanovljene šmihelske filijalke. V Šmihel je bila poslana z namenom, da tu začne s poučevanjem gluhonemih deklic v slovenskem jeziku. Poleg predstojniške in učiteljske službe je skrbela tudi za vzgojo kandidatk, ko je skozi petintrideset let tiho in mirno vodila in vzgajala srca vseh, ki so ji bili zaupani. Priljubljena pri sestrah in aspirantkah je z globoko vero in zaupno molitvijo zidala in širila hišo brez gotovih finančnih sredstev. Pod njenim modrim vodstvom se je razcvetela ljudska in meščanska šolo, rastlo je število sester, gojenk in učenk, toda vse to se je vršilo tiho in skromno, kot je bila sama tiha, skromna in ponižna.

Sestra Johana je znala modro molčati. Kar si njej zaupal, je padlo v grob. Ker je vse sestre enako ljubila z isto materinsko ljubeznijo, ni delala izjem, ni pokazala prednosti in privilegijev. Mirno je poslušala pritožbe in slabosti in nikoli ni prišla žal beseda iz njenih ust o odsotni sosestri. Vsakemu značaju in vsaki starosti se je prilagodila, vse je znala obrniti na dobro, vse tiho prenesti, ker je znala modro molčati pred ljudmi, a pobožno in prav govoriti z Bogom. Za nepotrebno govorjenje ji pač ni bilo treba dajati odgovora. Kot skromna vijolica je bila najraje skrita, svetu nepoznana in neimenovana. A vonj njenih čednosti se je širil tudi preko samostanskih zidov. Preprost možak, ki je v samostanu večkrat delal, je dejal ob njeni smrti: »Krotka žena – mirna smrt.« Že v noviciatu so jo imenovali: jagnje božje. Skrito in tiho je delila dobrote. Duhovniki in revni študentje, ubogi otroci in afriški misijoni bi mogli to potrditi. Ko so morale goriške sestre v prvi svetovni vojni bežati iz domovine in iskati zavetja v tujini, je sestra Johana materinsko sprejela 30 begunk v svojo skupnost in jim nudila gostoljubno streho. Z enako ljubeznijo in skrbjo se je zavzela za predstojnico goriškega in trnovskega samostana M. Avgustino in M. Ingondo, ki sta svoja poslednja leta našli skromen, a blagodejen prostorček v Šmihelu. Kar je bilo v njeni moči, je storila, da bi jima življenje in bivanje čim bolj olajšala in olepšala.

Leta 1921 je s. prednica Johana po odredbi višjih redovnih predstojnikov odložila predstojniško službo. To je bil težak udarec za samostansko družino, a veselo je sestre iznenadilo poročilo generalne predstojnice, ko je zaslužno bivšo prednico Johano imenovala za asistentko in je smela še nadalje živeti med sestrami, ki jih je materinsko ljubila. A tudi sestre so iskreno ljubile in globoko spoštovale njo ter ji bile otroško vdane. Sestra Johana ni veliko opominjala in govorila, učila in vodila je sestre z lučjo lepega zgleda. Vsi, ki so jo poznali, so jo čislali kot čednostno in krepostno redovnico, nihče ni vedel o njej kaj slabega.

Kakor je bilo tiho njeno življenje, tako tiho in mirno je odšla k Bogu. Dne 30. novembra 1927 se je šmihelska redovna družina strnila ob mrtvaškem odru in zajokala v neizmerni boli, ker se je za vedno poslavljala od svoje ljubljene, zaslužne in nepozabne dolgoletne predstojnice – jubilantinje M. Johane Oblak, katero je Gospod nenadoma poklical s sveta. Žalost je stisnila srca preostalih, ki so se v vsaki zadevi zatekale k njej, ki jih je vselej sprejela z isto ljubeznijo, znala sočutno poslušati trpljenje in z veselimi deliti radosti. – Katoliški dnevnik jo je ob smrti slavil kot »tiho, veliko ženo« in Šmihelčani so jokali za krsto: »danes pokopavamo mater sirot.«

Sv. Janez od križa – njen redovni zavetnik, je prav posebno ljubil svojo varovanko. Pred 6 leti si je M. Ivana nekaj dni po njegovem prazniku zlomila nogo in leta 1927 jo je v osmini svojega in njenega godu povabil k sebi v večnost. Zadnjih 6 let je sestra Johana večino svojega časa prebila v naslonjaču. Hoditi je mogla le s pomočjo bolniške strežnice. Njen zadnji življenjski dan je bil sličen drugim; pisala je še pismo častiti gospe Materi, sprejemala sestre in šla ob 8h k počitku kot navadno. Vso noč je mirno spala. Ob 5h zjutraj je vstala, a je zopet legla. Izjavila je, da je utrujena in se ne počuti dobro. Težko je že dihala. Hotela je nekaj povedati, a sestra strežnica je ni razumela. Tedaj je umirajoča sklenila roki in tako pokazala, da naj sestra moli. Ta se je prestrašila in hitela v kapelo po predstojnico. Ko sta obe pritekli, je bila sestra Johana že v zadnjih vzdihljajih. Urno so poklicali g. župnika in zdravnika. Tudi sestre so se zbrale ob mrtvaški postelji. Gospod župnik ji je pogojno podelil sv. maziljenje. Zdravnik je prišel in ugotovil kap. Ljubi Bog jo je rešil smrtnega boja, ki se ga je tako bala. Pač skrivnost milosti in ljubezni, ki jo bomo razumele šele v večnosti. Njena duša je odplavala v nebo prav v istem času, kot je prejšnji dan v kapeli prejela sv. obhajilo, a gotovo ni mislila, da je to zadnje in obenem sv. popotnica v večnost.

S. Ivana je umrla nenadoma, toda nepripravljena ni bila. Saj je bilo vse njeno pobožno in skromno življenje nepretrgana priprava na smrt in eno samo hrepenenje po nebesih. Ljubi Bog, kateremu je darovala svoje življenje in delo, vse svoje zmožnosti in uspehe jo je gotovo milostno sprejel in jo bogato poplačal za vse, kar je zanj storila. In če je zagotovljeno plačilo celo za požirek hladne vode, ki jo nudimo potrebnemu, koliko bolj smemo upati, da je ona prejela obilno plačilo, ker je najbednejšim otrokom – gluhonemim deklicam – izkazala nešteto dobrot ter materinsko skrbela za njihovo časno in večno srečo.

2. decembra 1927 smo jo spremili k večnemu počitku. 6 belo oblečenih Marijinih otrok je nosilo krsto ob kateri so stopale tudi belo oblečene deklice z lilijami v rokah. Milostljivi g. prošt Karel Čerin je vodil pogreb, 15 duhovnikov, učiteljstvo iz Novega mesta, šmihelska deška in dekliška ljudska, meščanska in gospodinjska šola, mnogo prijateljev in znancev hiše in zavoda ter obilo vernega ljudstva je molilo zanjo, ki je bila prva šmihelska prednica, najboljša duhovna mati svojim sestram in velika dobrotnica bližnji in daljni okolici. »To je morala biti plemenita redovnica, ker celo duhovniki jokajo zanjo,« so govorili ljudje pri pogrebu. Iz neštetih sožalnih pisem duhovnih in svetnih oseb je bilo razbrati, kakšen ugled je pokojna častita prednica Johana uživala med svetom.

Ni je več med nami. Odšla je tja, kamor je odromalo pred njo 19 šmihelskih sester. To je bilo srečno snidenje duhovnih hčera z blago duhovno materjo. Duše v vicah, za katere je v življenju tako rada molila in žrtvovala, so ji gotovo izprosile milostljivo sodbo božjo. In ker je č. prednica Johana živela in delala za šmihelsko redovno naselbino, upamo, da je tudi na kraju večnega počitka ne bo pozabila, ampak neprestano prosila z njen obstoj in razvoj, še bolj pa za svojo bivšo duhovno družino, da bodo vsi člani sveto živeli, srečno umrli in se v nebesih z njo veselili.

Prosimo, Gospod, usmili se v svoji dobroti duše svoje služabnice M. Johane, očisti jo madežev zemeljskega življenja in daj ji delež večnega zveličanja!

R. I. P.