*****************************
19. 01. 1882 — Roj. —  Ilirska Bistrica
16. 09. 1900 — Vst. —  Trnovo
21. 08. 1904 — No. —  Gorica
19. 08. 1906 — Prv. —  Gorica
05. 08. 1918 — Več. —  München
31. 03. 1950 — Um. —  Struga

*****************************
Pokopana v Šmihelu

v 68. letu življenja in
v 44. letu redovnih zaobljub

*****************************
Prva provincialna predstojnica (1938 -1950)

*****************************

Med osmimi provincialnimi predstojnicami, ki so od leta 1938 do danes vodile jugoslovansko in nato slovensko provinco, je bila prva po vrsti s. M. Stanislava Babnik. Svojo službo je vršila polnih 12 let – od ustanovitve province do svoje smrti 31. marca 1950. O njeni duhovni podobi, njenem življenju in delu največ pove obširen nekrolog, ki ga je kmalu po smrti predstojnice napisala s. Dilecta Bezeg, nekaj pa izvemo tudi iz pričevanj sester, ki so jo osebno poznale.

Življenjska pot s. Stanislave se je začela 11. januarja 1882 v Ilirski Bistrici na notranjskem, kjer je njen oče Franc v tistem času služboval kot sodni sluga. Pri krstu so ji dali ime Antonija. Že zgodaj je družina ostala brez skrbnega rednika in takrat se je mama Marija, roj. Ferlič, z dvema mlajšima hčerkama Tilko in Fonzi preselila v Stično na Dolenjskem. Najstarejša Tončka je ostala v Trnovem, kjer je nadaljevala šolanje v nedavno ustanovljenem samostanu de Notre Dame. Bila je ena prvih tamkajšnjih učenk in gojenk. Resnega značaja je že takrat bolj ljubila knjige kot igrače. Nič vsakdanjega, nič površnega ni bilo na njej; že kot otrok je bila svojevrstna, samostojna narava, ki je pogosto imela prvo besedo v družbi svojih mlajših sestric in sošolk. Z enako vnemo je stremela tudi za tem, da je v marljivosti in lepem vedenju prekašala svoje vrstnice. V zavodu se je počutila doma. Hvaležno je v samostanski kapeli zrla v podobo triletne Marije, ki sta jo sveta Joahim in Ana pripeljala v tempelj, da jo posvetita Gospodu. Že tedaj se ji je v duši porodila želja, da bi tudi sama postala sestra in se kakor Marija popolnoma posvetila službi Bogu. Ko je Jezus prvikrat prišel v njeno dušo, mu je zaupala to skrivnost, pozneje pa jo je razodela še mami, katero je njen sklep globoko prizadel.

Z leti je Tončka postala še bolj sprejemljiva za vse dobro. Strmela je za tem, da bi prirojene zmožnosti razvila do najvišje mere in izklesala svoj značaj, saj je bila prepričana, da bo le takšna lahko zaprosila za sprejem v samostan. Tedanja predstojnica s. Ingonda ji je z največjim veseljem odprla vrata kandidature. Leta 1896 se je kot kandidatinja vpisala na učiteljišče v Gorici, kjer je štiri leta za tem z odličnim uspehom opravila zrelostni izpit. V letih študija se ni širila le njena razgledanost, temveč je še bolj raslo in zorelo njeno duhovno življenje. Vestna in natančna je bila v izpolnjevanju vseh kandidaturskih dolžnosti, »zvestoba v malem« je že takrat bilo njeno geslo. Po maturi je kot učiteljica sprejela delo na dekliški samostanski šoli v Trnovem. Dobrohotna, duhovita, taktna, skromna in neprisiljenega nastopa si je mlada učiteljica na mah osvojila srca otrok in okolice. Tudi v Stični, kamor je zahajala na počitnice k mami in sestrama, so jo imeli radi, vendar se njeno srce na tem ni ustavljalo: preveč je že bilo zasidrano v Bogu. V vaški kapelici, kjer je opravljala svoje molitve, je pri Mariji želela izprositi poklic še svoji najmlajši sestrici. Mala Fonzi pa ni razumela, kaj je poklic, zato se ga je bala in ni hotela z njo moliti.

Prišel je dan, ko je bilo treba dati slovo brezskrbnim počitnicam in se za vedno ločiti od domačih. 21. avgust 1904 je bil dan preobleke, ko je dvaindvajsetletna Antonija v Gorici začela noviciat in prejela ime Marija Stanislava. V duhovno samoto ni ničesar vzela s seboj, razen najdragocenejši zaklad – svoje srce z željo, da Božji Kipar iz njega izkleše mojstrovino – ideal Šolske sestre de Notre Dame po vzoru blažene matere Terezije Jezusove. V noviciatu je prodirala v redovnega duha in bila pripravljena sprejeti vsako delo brez godrnjanja, ukloniti lastno voljo tudi v najtežjih okoliščinah, kljubovati vsaki dušni nevarnosti in vse pogrešati brez osebnih zahtev. Čim bolj se je poglabljala v redovno pravilo, tem bolj je bila prepričana o pomenu vsake malenkosti, ki sestavljajo mozaik življenja.

19. avgusta 1906 je po dveh letih noviciata položila svoje prve zaobljube, nato pa se vrnila v Trnovo, kjer je spet prevzela poučevanje. Svojo delo je opravljala z uspehom in žela vsestransko priznanje. Hkrati z učiteljsko službo se je udejstvovala kot prefekta gojenk. To je bilo njeno pravo področje: vzgajati otroška srca, voditi dekliške duše in jih pripravljati na življenjsko pot.

5. avgusta 1918 je v Münchnu z večnimi zaobljubami ponovno izrekla Bogu: »Ecce venio, ut faciam, Deus, voluntatem tuam.« Kmalu po tej slovesnosti ji je bilo poverjeno vodstvo redovne družine v Trnovem. Ni se zavedala časti, pač pa teže odgovornosti, ki jo je sprejela na mlada ramena. Pogumno je prijela za krmilo, saj se ni zanašala na svoje zmožnosti, ampak na Božjo pomoč. Ni izvrševala pozornost vzbujajočih del, temveč zvesto vršila malenkosti v potrpežljivem prenašanju vsakdanjih težav. Vse pa, kar je živela sama, je dosledno zahtevala tudi od drugih. Bila je poosebljena dolžnost: navzoča povsod, kjer so jo potrebovali, se je za vse zanimala. Tudi kot predstojnica skupnosti je še vedno ostala duša zavoda in učiteljica na šoli. Ker je po prvi svetovni vojni Trnovo pripadlo Italiji, je postal italijanski jezik obvezen. S. Stanislava je bila prva, ki se je kljub številnim dolžnostim in mnogostranski zaposlitvi prijavila k izpitu iz tega jezika, da bi s tem spodbudila k učenju še druge.

Zelo pri srcu so ji bile redovne kandidatinje, za katere se je zavzemala z materinsko skrbjo. Trudila se je, da bi imele sestre in gojenke v samostanu prijeten dom, zato je rada kaj prebarvala, polepšala in izboljšala. V samostanski vrt je dala postaviti prijetno uto ter vrtno kapelo s kipom Brezmadežne; v času njenega predstojništva je bilo zgrajeno tudi gospodarsko poslopje.

Globoko spoštovanje je imela do duhovnikov, mnogo je zanje molila in jim rada nudila konkretno pomoč. Ni se ustrašila dela in truda, ko je bilo treba poskrbeti za pripravo slovesnosti novih maš. Med počitnicami je dala duhovnikom na razpolago prostore zavoda, da so mogli opravljati duhovne vaje v tišini. Tudi misijoni so bili njena posebna skrb. Leta 1930 je navdušila vso trnovsko faro — velike in majhne, bogate in revne, preproste in izobražene — da so prinašali svoje darove za misijone. Nekaj posebnega je bila velika misijonska razstava, kjer si videl ciborije, monštrance, kelihe, mašne plašče, slike, srajčke za zamorčke, jaslice, igrače in drugo. Vsi ti darovi so romali k slovenskim misijonarjem v bengalski misijon.

Leta 1930 je bila ponovno imenovana za predstojnico. Življenje ji je prineslo bogatih izkušenj, ki so jo privedle do spoznanja, da se srca osvajajo samo z dobroto. Bila je apostol dejavne ljubezni, ki molče in po kapljicah žrtvuje življenje, veselje, čas in moč. Besede Janeza Krstnika je vzela za svoje: »On mora  rasti, jaz pa se manjšati, da bo Jezus svetil — srečna, da je samo poslanka njegove ljubezni za duše in sicer za ceno, ki jo je On sam določil. Večna luč bi znala povedati, koliko ur je preklečala pred Najsvetejšim, kjer je črpala mir in življenjsko vedrino, s katero je tako blagodejno vplivala na druge. Kdor je odšel od nje, je bil napojen s tem duhom: ubogi so se čutili obogatene, premožni so radi odprli roko v pomoč revnim, žalostne je razsvetlil žarek veselja, dobri pa so še bolj zahrepeneli po odpovedi in žrtvi. Posebno skrbno je bedelo njeno oko nad gojenkami in učenkami, ki so že bile odšle iz samostanskega zavetja v svet. Razumela je njihova razočaranja, trpljenje, težave in neuspehe. Bodrila jih je v uri boja, jim vlivala poguma, da vztrajajo na začrtani poti. V svojih molitvah jih je vsak dan izročala Mariji. Njena številna pisma so ravno ob pravem času kot žarki posijali v to ali ono dušo.

Sredi najlepšega dela, ko si je osvojila srca okrog sebe in našla ključ do neštetih duš, je Gospod nenadoma preusmeril njeno pot. Po odločitvi generalne predstojnice je leta 1933 morala zapustiti Trnovo. Njen novi delokrog bo odslej Šmihel. Za trenutek je vztrepetala pred to žrtvijo, a se je vdano prepustila Božjim načrtom, saj je vedela, da je to tisočkrat boljše in zaslužnejše za večnost kot največja spokorna dela.

Pust in deževen jesenski dan jo je pripeljal preko meje v Ljubljano in od tod naprej v Šmihel. Redovna družina je na samostanski porti pozdravila svojo novo predstojnico ter jo spremila v kapelo. Iz tabernaklja je Jezus blagoslovil svojo poslanko, ki je Brezmadežni izročila skupnost s prošnjo, naj ji pomaga voditi duše in razumevati srca.

Kot predstojnica v Šmihelu je bila sprva resna in hladna — dih domotožja je vel iz nje — imela pa je na sebi nekaj, zaradi česar se je vsakdo v njeni bližini počutili domače: Izžarevala je dobroto in skušala ugoditi na desno in levo. Svoj čas je v prvi vrsti posvečala sestram, a tudi med mladino se je še vedno rada mudila. Z veliko ljubeznijo se je zavzemala za revne dolenjske otroke. Pri aspirantkah in kandidatkah se ni ozirala na materialno plat, pač pa je gledala na to, da so dobre in poštene ter zmožne prilagoditi se redovnemu duhu in življenju. V vsaki duši je iskala vedno najsvetlejšo stran. Pri vzgoji novih poklicev je materinsko dobroto po potrebi združevala z resnim opominom in svarilom. Rada je zahajala v noviciat, kjer so bila vrata v svet zaprta, odprto pa le okno proti nebeškemu Jeruzalemu. Ker je sama bila živo pravilo, je tudi novinkam polagala na srce, naj ne nosijo samo redovne obleke, temveč naj se dan za dnem trudijo za duhovno rast in izpopolnjevanje. Poseben pomen je dajala pripravi na zaobljube. V dneh samote in duhovne zbranosti je pozabila na vse druge skrbi in se docela posvetila dušam, da bi jih čim lepše pripravila na svečani trenutek popolne predaje Bogu. Ko je jugoslovanski vikariat 6. marca 1938 postal provinca, se je dotedanji delokrog s. Stanislave še bolj razširil. Že obstoječim podružnicam vikariata, so se pridružile še nove podružnice na gorenjskem, v Vršcu in Rumi. Kot provincialna predstojnica je obiskovala sestre po vseh redovnih hišah svoje province. Njeni obiski so povsod prinašali praznično razpoloženje. Nikamor ni prihajala praznih rok. V največje veselje ji je bilo, če je mogla sestre razveseliti, pa čeprav le z malenkostnim darom. Bila je polna razumevanja za njihovo delo, velike in male težave in skrbi, za njihov materialni blagor in duhovni napredek.

Ker je kot učiteljica poznala naporno delo v šoli, je vedno bolj čutila, kako je sestram potreben počitniški oddih. S tem namenom je z veseljem prevzela hišo na Bledu. Tudi sestre v Banatu so s. Stanislavo izredno spoštovale in jo imele rade. Bila jim je tudi res mati, ker se ni ozirala na narodnost. Zavedala se je odgovornosti, zato je za sestre v svoji provinci mnogo žrtvovala in goreče molila.

Vojna vihra ni prizanesla nobeni redovni hiši v jugoslovanski provinci. Kaj vse je doživela in pretrpela s. Stanislava v zadnjih petih letih življenja, ko je tujec gospodaril po slovenski zemlji, ko so padale granate in druga za drugo ugašale večne lučke po podružnicah. Dvakrat je morala samostansko celico zamenjati z jetniško; tudi tedaj ni klonila, ampak pogumno zrla trpljenju v obraz. Vse udarce je sprejemala v duhu Pavlovih besed: »Njim, ki ljubijo Boga, vse pripomore k dobremu.« Nič razburjenja, nič strahu, vedno mir in neomajno zaupanje. »Jezus zahteva od nas novo žrtev, prinesimo jo rade, celo večnost nam ne bo žal za to!«

V šoli trpljenja se je izpopolnila v življenjski modrosti. Junaško je nosila svoje in tuje križe; neštetim kazala pot, da niso zgrešili cilja. Z vsakim novim spoznanjem je raslo njeno razumevanje duš, vsak uspeh jo je napravil ponižnejšo; sreča drugih je bila njena radost, vsako trpljenje, ki jo je zadelo, jo je usposobilo še za večja in težavnejša bremena.

Jeseni leta 1945 je prišlo v šmihelski samostan pet uniformiranih mož s policijske postaje Novo mesto. Šli so naravnost v sobo, kjer je v času vojne bival duhovnik g. Nande Babnik. Pred Nemci je namreč zbežal iz zdravilišča Topolšica na Štajerskem, kjer je bil na zdravljenju in ker je bil sorodnik s. M. Stanislave Babnik, je pribežal v Novo mesto – Šmihel ter sprejel službo hišnega duhovnika. Bival je v sobi blizu glavnega vhoda v samostan. V tej sobi si je pripravil neko skrito skladišče, kamor je spravil nekaj svojih stvari. Pozneje so tja tudi sestre spravile nekaj pisalnih strojev in malo hrane za prvo silo, kajti vojaki so odnašali s seboj, kar so našli. Za to skrito shrambo “črno zalogo” je vedelo le nekaj sester, druge pa ne. Gospod Nande Babnik je bil eden tistih, ki je pomagal pri ustanavljanju “vaških straž”. Zato je bil zelo osovražen od komunistov, ki so se skrivali po okoliških gozdovih in od njihovih simpatizerjev ter pomočnikov v bližnji okolici, zlasti v Novem mestu. O dejavnosti duhovnika Nandeta Babnika sestre niso nič vedele, saj on je v samostanu le maševal, drugače pa je bil prost. V samostanu je imel na voljo le omenjeno sobo ter predsobico in hrano.

Ko so tega jesenskega dne prišli v samostan omenjeni uniformirani možje, so imeli s seboj nekega jetnika. Ta je baje pomagal g. Babniku pri pripravi skrite shrambe tako, da sta v spodnjem nizkem prostoru naredila zid iz opeke, vhod pa je bil iz sobe. Jetniku so menda obljubili, da ga bodo osvobodili, če pokaže, kje je kakšno skrivališče. Šli so naravnost v sobo g. Babnika. Poklicali so s. Lidvino Kapušin. Jetnik je pokazal na desko, ki se je z lahkoto dvignila. Pod njo je bila odprtina – vhod v “črno zalogo”. Uniformirani možje so verjetno mislili, da se tam notri kdo skriva, zato so s samokresi pomerili v prostor in ukazali s. Lidvini, naj se spusti ona prva notri. Za njo je previdno vstopil tudi načelnik. Prostor je bil širok približno 1,30 m in dolg 4 m, visok pa le toliko, da je mogel človek v njem stati le pripognjen.

Ker je bil prostor majhen, skrita zaloga v njem ni mogla biti velika: nekaj pisalnih strojev iz ukinjenih samostanskih postojank (z Jesenic, Bleda, iz Žirov in še kakšen domač); običajno orodje g. Babnika (oblič, klešče, nekaj kladiv, svedrov, sekirica …); dve posodi jedilnega olja, dve ali tri vreče pšenice … Res le za prvo silo. Možje so v glavnem stvari odpeljali s seboj. Nekaj orodja in pšenica pa je še ostalo. Zapisnika niso naredili. A že drugi dan so razširili govorico, da so v samostanu našli velike zaloge blaga in municije ter da so sestre skrivaj v svojih pred­pasnikih nosile bombe iz tega skrivališča v bližnjo cerkev za oltar. Začeli so hujskati ljudi in v njih netiti odpor proti sestram. Vse je temeljilo na goli laži.

V deški šoli so sklicali sestanek za okoliške ljudi. Dva komunista sta približno dve uri govorila in prikazovala vsemogoče hudobije proti se­stram. Tako naščuvani možje in fantje so iz deške šole grede pozno zvečer vpili okrog samostana in z zelo prostaškimi izrazi zmerjali sestre. S kamni so obmetavali okna in nekaj jih je skozi okno vdrlo v dvorano. To je bilo strašno doživetje posebno za tiste štiri sestre, ki so se zaradi zasedenosti samostana (vojaška bolnišnica …) morale zadovoljiti z ležiščem na odru te dvorane. Pripravljali so pač teren za nadaljnje sovražno ukrepanje proti sestram in proti njihovi dejavnosti.

Prva je bila na vrsti predstojnica s. Marija Stanislava (Antonija) Babnik. 29. oktobra 1945 so jo klicali na zagovor na policijo v Novo mesto. Z njo je šla s. Marija Lidvina Kapušin, ki je vedela za “bunker”. Po odhodu na zasliševanje se sestri nista več vrnili v samostan. Od 29. oktobra 1945 sta bili torej zaprti 64-letna provincialna predstojnica s. Marija Stanislava Babnik ter 31-letna s. Marija Lidvina Kapušin, ki se bivanja v zaporu spominja takole: »V začetku – do zaslišanja sva bili nekaj dni ločeni, vsaka v svoji celici v kletnem prostoru. Šele čez nekaj dni so me vprašali, če imam kakšno željo. Prosila sem, naj naju s sestro M. Stanislavo dajo skupaj. Dali so naju v prvo nadstropje v veliko svetlo sobo, ki je bila podobna klavzuri na Strugi. V sobi sta bili že dve jetnici. Odkazali so nama vsaki svojo posteljo. Ostalo je še nekaj praznih postelj. Čez nekaj dni so sredi noči v to sobo porinili skozi vrata nekaj jetnic. Bile so zelo pretepene in prestrašene. S s. M. Stanislavo sva prostovoljno odstopili svoja ležišča tem trpinkam, medve pa sva sedli na približno meter dolgo klop ob mizi in ostali vso noč budni. Jaz sem za nekaj časa legla na to klop in nato ponudila še predstojnici. Sprejela in poskusila je le za kratek čas, ker ni mogla ležati. Luči nismo mogle prižgati, ker se je ta prižigala zunaj na hodniku. Drugo noč je s. M. Stanislava odločila, da greva skupaj na eno posteljo, da bova vsaj malo počivali. To povabilo mi je bilo zelo težko sprejeti. Postelja je bila tik ob zidu in zelo ozka. Jaz sem se stisnila ob rob, da bi zanjo ostalo več prostora. Ko je to opazila, me je pritegnila k sebi. O marsičem sva se tiho pogovarjali. Vprašala sem jo, kdaj ji je bilo v življenju najtežje. Odgovorila mi je: ‘Ko sem bila v Trnovem postavljena za predstojnico. Pomislite, jaz kot mlada sestra, biti predstojnica v hiši, kjer je bila še živa od vseh spoštovana, velika žena, prejšnja predstojnica s. M. Cirila!’ S. M. Stanislava je bila tudi v zaporu mirna in dostojanstvena žena. Uživala je ugled med zapornicami pa tudi med pazniki. Marsikaj lepega in velikega o njej je ostalo v mojem spominu. Cenim jo in imam jo za sveto predstojnico.«

Mama s. Lidvine, Marjeta Kapušin, doma iz Radoviče v Beli krajini, je prišla na policijo v Novo mesto in energično zahtevala izpustitev svoje hčerke. Ko je mama dobila in prinesla podpis nekega svojega soseda – partizana, so s. Lidvino po enem mesecu zapora oprostili, a ona je hotela še naprej ostati v zaporu ter stati ob strani svoji predstojnici, česar ji pa policija ni dovolila.

Sestra Stanislava je smela priti iz zapora le za nekaj dni ob smrti s. M. Mihaele Gorjup, ki je bila vodilna sestra pri gradnji in razvoju samostana ter šole vse od začetka. Po njenem pogrebu se je morala s. Stanislava vrniti v zapor, kjer so se vrstila razna mučna zasliševanja. Šmihelske sestre so naslavljale prošnje in pritožbe na razne institucije, a vse brez uspeha.

Po božiču leta 1945 je prišlo do sodbe in sestro Stanislavo so obsodili na osem let zapora. Razlog za to je bil “skriti bunker” in sovražno delovanje proti komunistični oblasti. Sestre pri sodbi niso smele biti navzoče. Bile pa so zraven Roza Matoh, Cili Kodrič ter druge nekdanje učenke. Povedale so, da je sodnik prekinil zagovor s. M. Stanislave in tudi pričam ni dovolil govoriti njej v prid. Pozneje so sestre zvedele, da je bilo sodniku naročeno od oblasti, da tako sodi. S sodbo so hoteli prizadeti vso samostansko skupnost in jo na ta način razpršiti.

12. februarja 1946 so s. Stanislavo prepeljali na prisilno delo v Kočevje. Tam je morala pospravljati ambulante, kuriti peči (pepel je pobirala z rokami), nositi drva. Ob nekem obisku smo videli, kako je z drugimi zaporniki nosila metrska drva in ji je “galoša” obtičala v velikem blatu. Na delo k pospravljanju drv je šla prostovoljno. Ves čas je ostala v redovni obleki. Rekla je: “Življenje mi lahko vzamete, redovne obleke pa ne dam.” In še nekaj se je iz raznih strani slišalo o njej: Velika žena! V zaporu se je vedla tako plemenito in vzorno, da jo je moral vsak spoštovati.

13. aprila 1947 se je po letu in pol zapora in prisilnega dela zaradi bolezni pogojno vrnila v samostansko družino v Šmihelu. Prišla je bolna, postarana, onemogla, z na stran upognjeno hrbtenico … 14. avgusta 1947 je bila od OZNE ponovno klicana na zasliševanje na sodišče v Novem mestu. Za nekaj dni se je vrnila domov. 20. avgusta 1947 so jo odpeljali v preiskovalni zapor v Novem mestu. Vzrok: Katoliška akcija. Ona, kot predstojnica, bi morala po mišljenju OZNE, vse, kar je bilo sporno, prinesti policiji na vpogled. Tega ni storila.

V šoli je namreč v času vojne imela svoje sestanke Katoliška akcija, ki jo je še v času obstoja vodil šmihelski kaplan g. Karel Volbank. Bil je katehet na samostanski šoli in v gimnaziji Novo mesto. Njega so imeli za enega največjih sovražnikov komunizma in obstoječega režima. Tedaj, leta 1947, pa ni bilo več niti Katoliške akcije niti g. Volbanka v Šmihelu. Bežal je v inozemstvo.

1. septembra 1947 so ji po večkratnih zaslišanjih izrekli obsodbo: sedem mesecev zapora. 28. septembra so s. M. Stanislavo prepeljali iz novomeškega zapora v poboljševalnico in žensko kaznilnico v Begunje na Gorenjskem. Tam so prestajale svojo kazen razne zločinke: detomorilke, tatice, ubijalke in tudi po nedolžnem obsojena bitja. Med njimi so bile tudi nekatere bivše gojenke šmihelske šole. Kaj je tu doživljala s. M. Stanislava, je skrivnost, ki jo je vzela s seboj v večnost. Vemo samo to, da jo je trpljenje še bolj poplemenitilo in posvetilo. Ob njej so tudi druge kaznjenke črpale moč in tolažbo, V tem zaporu je morala svojo redovno obleko zamenjati s kaznjensko uniformo.

S. M. Dragotina in s. M. Alakok sta šli celo k vrhovnemu komandirju na sedežu policije v Ljubljani in prosili za njeno izpustitev. 20. marca 1948 so jo na veliko prošenj sester in raznih intervencij zaradi bolezni ledvic pomilostili le malo pred iztekom zapornega roka. Seveda je življenje v zaporu naredilo svoje. Izpilo ji je moči. Bila je izčrpana in bolna in se ni več pozdravila. Čeprav je v ječi veliko trpela, ni o svojih težavah nikoli nič pripove­dovala. Njena osebnost je odražala lepoto njene notranjosti.

Ko se je po dolgem času vrnila iz zapora k svoji redovni družini v Šmihel, je bila zelo izčrpana. Kratek oddih ob morju v Lovranu ji ni več vrnil zaželenega zdravja.

Kupa njenih bridkosti se je napolnila do roba, ko so sestre v jeseni 1948 morale zapustiti šmihelsko materino hišo in se preseliti na samoten struški grad sredi gozda. Vsem je krvavelo srce, a prva, ki je — čeprav sama bolna in potrta — tolažila druge, je bila provincialna predstojnica: »Ni važno, če obstoja Šmihel ali ne, važno je, da se vsaka sestra posveti.«

Kmalu za prvimi sestrami je odšla na Strugo, da bi uredila vse potrebno. V tej idili miru in pokoja naj bi ji tekli zadnji dnevi življenja. Gospodu je bila hvaležna, da jo je sprejel v samoto, kjer ji je še glasneje govoril na srce. Živo se je zavedala privilegija, da živi pod isto streho z evharističnim Gospodom. Rada ga je obiskovala v sicer skromnem struškem svetišču, posvečenem povišanju svetega Križa. Neštetokrat je poudarjala: »O, še imamo svoj delovni program, čeprav ne več v šoli z živo besedo, zato pa tem bolj v senci križa z molitvijo in žrtvijo za mladino, za duše, ki so v nevarnosti.«

20. decembra 1949 je s. Stanislava po dolgem oklevanju legla v bolniško posteljo, iz katere ni več vstala. Bolehala je že dolgo pred tem, novembra pa se je močno prehladila. Še vedno je upala, da bo v nekaj dneh prebolela gripo in bo za božične praznike zopet med sestrami. Toda iz gripe se je razvila pljučnica in 2. januarja je morala v novomeško bolnišnico, kjer se ji je zdravstveno stanje nekoliko izboljšalo. Tako se je po štirinajstih dneh znova vrnila na Strugo. Moči so se ji počasi vračale in na svečnico se ji je izpolnila vroča želja, da je v kapeli prisostvovala sveti daritvi. Božja Mati je sprejela njeno gorečo lučko in ji skrivnostno pošepnila, da bo prav kmalu dogorela. Kakor je bila svojim sestram svetel zgled v zdravih dneh, tako je tudi na bolniški postelji pokazala, kako globoko je njena duša zasidrana v Bogu: z nepopisno potrpežljivostjo je v dolgih nočeh prenašala bolečine, nikdar ni izrazila nobene želje, za vsako najmanjšo uslugo se je prisrčno zahvalila.

V soboto 18. februarja 1950 je prejela zakrament bolniškega maziljenja. Po izjavi treh zdravnikov so bile njene ure štete. Ko ni bilo več človeškega upanja, so se sestre še iskreneje zatekale pod križ in molile zanjo. Izprosile so ji še nekaj bridkih dni. Ko je zima jemala slovo in so se vračali krilati pevci v struški gozd, se je bolnica tu in tam počutila bolje. Sprejemala je že kratke obiske, brala pisma in se zanimala za vse redovne zadeve. Zadnje pismo generalne predstojnice ji je prineslo veliko veselja, hkrati pa ji je dalo tudi veliko misliti. Vrhovna predstojnica je srčno želela, da bi se tudi s. Stanislava kot predstojnica jugoslovanske province udeležila generalnega kapitlja. 29. marca je morala ponovno v novomeško bolnišnico. Ko so jo sestre nesle v avto, je z nasmehom še zadnjič objela skupnost: »Grem na generalni kapitelj.«

Na cvetni petek 31. marca 1950 ji je Jezus izpolnil tiho željo – umrla je na petek. Ob pol šestih zjutraj je novomeški bolnici za posledicami trdega življenja v zaporu in zaradi uničenih ledvic prenehalo biti njeno srce. Mirno in brez vsakega boja je za vedno zaspala v Gospodu. Njene zadnje besede so bile: »Priporočite me žalostni Materi Božji, sv. Jožefu in dušam v vicah.«

Pokojno s. Stanislavo so še istega dne prepeljali iz bolnišnice na Strugo, kjer so jo položili v grajsko kapelico med pomladansko cvetje. Noč in dan so sestre molile ob njej, vse naokrog so ji peli zvonovi poslednjo pesem. 2. aprila 1950 – na cvetno nedeljo – smo jo pokopali na pokopališču v Novem mestu – Šmihel. Kanonik Frančič in domači duhovnik Markič sta blagoslovila njene zemeljske ostanke, nato so dvignili krsto in jo z avtom počasi peljali skozi gozd. Na dolgi samotni poti so jo spremljale sestre na vozovih ter nekaj deklet na kolesih. Na šmihelskem pokopališču jo je pričakovala številna duhovščina in množica ljudi od blizu in daleč. Ob odprtem grobu sta dve učiteljici izrazili hvaležnost dolenjskega ljudstva, za katerega je pokojna predstojnica toliko naredila. Kanonik Štrukelj je opravil pogrebno slovesnost. Njen zadnji dom so pokrili z venci ter belim cvetjem in ga zalili s solzami hvaležne ljubezni.

 R. I. P.

Ko romamo iz Struge na njen grob …

Sveče, rože, venci, glas zvonov iz lin,
pesmi in besede častiti prednici v spomin …

Pot gre tja na grob, kjer spokojno spiš,
misli in ljubezen v srcu nam budiš …

Svež spomin obdaja mrtvo v žive dni,
prebolena rana znova zaboli …

Mati si bila nam, sreča in zaklad,
našega življenja sonce svetlih nad …

Luč trepeče v vetru, rože vonj dehti,
glas pobožne prošnje s srcem zaihti …

Pot na Strugo spet nas vodi, z nami gre bolest,
v težke dni življenja, v mrak samotnih cest …