11. navadna nedelja – LETO B

Dragi bratje, drage sestre! Evangeljski odlomek 11. nedelje med letom s kratkima prilikama o semenu, ki ga človek vrže v zemljo in o gorčičnem zrnu prinaša močno sporočilo o Cerkvi in njeni rasti, v katero smo vključeni mi vsi. Evangelist na koncu odlomka poudari, da je Jezus “govoril besedo v mnogih takih prilikah, kakor so jo pač mogli poslušati; a svojim učencem je posebej vse razlagal”. Zakaj je Jezus govoril v prilikah? O tem so ga spraševali tudi njegovi učenci, ki so bili navajeni govorjenja v podobah prerokov. Pri Jezusu ne gre samo za konkreten in prepričljiv način govorjenja, ampak za to, da s priliko pretrese človekovo srce, da bi človek v srcu doumel Božje sporočilo in se spreobrnil in bi njegovo neverno srce postalo verno. Zato so prilike srce evangelija in v nekem smislu “varujejo Božjo besedo”, da si jo človek lažje zapomni in se je potem spomni tudi brez Svetega pisma v rokah. Prilike nam dajo razumeti, da nas Bog hoče razsvetliti, obenem pa spomniti tudi na tisto negativno možnost, ki jo ima človek, da svoje srce zapre za evangeljsko sporočilo.
Jezus je priliki porabil za ponazoritev Božjega kraljestva, Cerkve. Kadar človek ali skupina ljudi sprejme Boga kot svojega Gospoda in nespornega voditelja, se v njem ali v njih uresniči Božje kraljestvo. To kraljevanje se uresničuje v duši tistih, ki ga svobodno sprejmejo. Pomembno sporočilo omenjenih prilik je, da je rast Božjega kraljestva v nas najprej Božje delo, na nas pa je, da dovolimo, da Bog postane Gospod našega življenja.
Priliki nosita v sebi notranjo skrivnost Cerkve: moč besede, Kristusova navzočnost in delovanje Svetega Duha so tisto, kar daje rast Božjemu kraljestvu v človekovi vesti in njegovem srcu, v družinah, v krščanskih skupnostih. Kot vemo, ta rast ni odvisna od sejalca; ta rast je neustavljiva in nevidna, njeni sadovi pa so vidni v življenju posameznikov in krščanskih skupnosti. Po besedah svetega očeta bo zato “prihodnost Božjega kraljestva, to je, prihodnost Cerkve, prišla le iz moči tistih, ki imajo globoke korenine in ki žive iz čiste polnosti vere … Prihodnost Cerkve bodo tudi tokrat, kakor vedno, na novo oblikovali svetniki. Ljudje torej, ki zaznajo kaj več kakor pa le fraze, ki so ravno moderne … Ostala bo Cerkev Jezusa Kristusa, Cerkev, ki veruje v Boga, ki je postal človek in nam obljublja življenje tudi onstran smrti … Cerkev bo svoje bistvo znova in z vso odločnostjo našla v tem, kar je bilo vedno njeno središče: v veri v troedinega Boga, v Jezusa Kristusa, učlovečenega Božjega Sina, v pomoč Svetega Duha … (prim. J.R, Uvod).
Po teh trditvah lahko vidimo, da priliki ponazarjata tudi zunanji razvoj Cerkve. Ko je Jezus priliko povedal, je bila Cerkev v resnici kot drobno seme, skoraj nevidna: bili so to dvanajsteri. Danes je svoje poslanstvo razširila po vsem svetu. Sporočilo prilike tistim, ki danes oznanjajo njen nauk, je predvsem v tem, da je skrivnostna moč, ki daje rast Cerkvi, v semenu in ne v sejalcu. Gospod je tisti, ki določa rast kraljestva, oznanjevalec mora pripravljati teren in sejati. Seme bo raslo v moči Svetega Duha, ki je v besedi, ki jo oznanja. Božjo besedo moramo sejati, to je oznanjati, s ponižnostjo in zaupanjem, pri tem pa ne pozabiti, da “eden seje, drugi žanje” in da pogosto pobiramo sadove tam, kjer so sejali drugi.
Resničnost rasti zahteva še nekaj od nas – namreč, da se vprašamo, v kaj zaupamo: v seme ali v Sejalca? V zemljo ali v Gospodarja zemlje in semena? V svoje sposobnosti, učinkovitost in sposobnost organiziranja, ali pa v delovanje Svetega Duha? V spoštovanje časa, ki ga vidi Gospod ali pa v vsiljevanje svojega časa, ker hočemo preveč hitro videti sadove svojega dela? Po drugi strani pa – če je v nas hrepenenje, da bi Božje kraljestvo raslo v našem življenju in v svetu, moramo odklanjati skušnjavo, da smo neprimerni, nevredni in slabo pripravljeni prevzeti svoj delež oznanjevanja. Naša moč je v naši veri in ljubezni, v predanosti Cerkvi in molitvi – v vsem tistem, kar nas povezuje z Bogom, z njim pa z ljudmi.