Sveto Rešnje Telo in Kri  – LETO B

Dragi bratje, drage sestre! Ali je res praznik Svetega Rešnjega telesa in krvi samo nekaj dodatnega v cerkvenem letu, kot menijo nekateri, češ, da je vsaka nedelja, vsaka sveta maša živ spomin Kristusovega telesa in krvi, ki je bilo darovano za nas? Ta praznik nikakor ni samo dodatek, saj je “evharistija srce in vrhunec življenja Cerkve”. Zato je prav, da je tudi poseben dan posvečen tej skrivnosti, v kateri slavimo Gospodov neprecenljivi dar, ki nam je dan v evharistiji. Obenem je povabilo k hvaležnosti in k prizadevanju, da bi evharistijo pogosto in prav prejemali. Pomislili pa naj bi tudi na to, da mnogi kristjani nimajo možnosti pogostnega obhajanja svete maše in prejemanja evharistije, po kateri Jezus razliva milosti odrešenja.
Iz praznične evangeljske pripovedi zvemo, da sta učenca morala pripraviti prostor za evharistijo. Morda smemo zato reči, da pravi prostor za evharistijo ni “velika jedilnica”, kjer je Jezus obhajal zadnjo večerjo s svojimi učenci, ampak življenje vernikov, ki se hranijo s Kristusovim telesom in krvjo. Mi moramo biti pripravljeni na prejem evharistije: naše srce, naša misel in volja, naša duša – to mora biti pripravljeno, tu mora biti dovolj prostora za prejem Kristusovega telesa in krvi. “Vzemite, to je moje telo,” vabi Jezus nas, kot je vabil svoje učence. Krščanstvo ni filozofija ali samo zadeva razuma. Krščanstvo je živa vera, ki zahteva naš dejaven odgovor in naše sodelovanje. Če hočemo rasti v Božji milosti, se moramo redno in zvesto hraniti s Kristusovim telesom in njegovo krvjo.
Zato ni pretirano trditi, da je posebna milost praznika v tem, da bi ponovno odkrili nedeljo kot praznični dan in dan srečanja z evharističnim Jezusom, to je z njim, ki daje smisel veselju in naporom vsakega našega dne in vsega našega življenja. To veliko skrivnost je treba predvsem lepo obhajati. Če hočemo biti in ostati kristjani, nedelja in sveta maša morata imeti osrednje mesto v našem življenju. “Nedelja – pravi koncil – je najodličnejši dan liturgičnega občestva, ko se verniki zberejo, da se ob poslušanju Božje besede in z udeležbo pri evharistiji spominjajo trpljenja, vstajenja in poveličanja Gospoda Jezusa ter se zahvalijo Bogu, ki jih je prerodil za živo upanje po vstajenju Jezusa Kristusa od mrtvih” (B 106). Zato lahko pritrdimo koncilskim besedam, da “presveta evharistija obsega ves duhovni zaklad Cerkve, Kristusa samega, naše velikonočno Jagnje” (D 5). Kako osrečujoče bi bilo, če bi mogli ponavljati s svetim Irenejem: “Naš način mišljenja se sklada z evharistijo in evharistija s svoji strani potrjuje naš način mišljenja.”
Praznik pa prinaša še en poudarek. “Ker je Kristus sam navzoč v oltarnem zakramentu, mu je treba izkazovati Božje češčenje,” pravi KKC (1418). Povabilo k češčenju Najsvetejšega je posebej močno sporočilo prav praznika Svetega Rešnjega telesa in krvi. “Obiskovanje najsvetejšega zakramenta je dokaz hvaležnosti, dejansko znamenje ljubezni in izkazovanja Božjega češčenja, ki smo ga dolžni Kristusu, pričujočemu v tem zakramentu” (prav tam). Božji služabnik Janez Pavel II. pa je pomenljivo zapisal, da “Cerkev in svet zelo potrebujeta evharistično češčenje. V tem zakramentu ljubezni nas Jezus sam pričakuje. Ne varčujmo s časom, ko hodimo na srečevanje z njim v adoraciji, v kontemplaciji, polni vere in pripravljenosti na zadoščevanje za velike grehe in prestopke sveta. Naj se naša adoracija nikdar ne neha” (Dominicae cenae, 3).
Ker se Bog v svoji velikodušnosti ne da prekositi, ga prosimo za milost, da bi v resnici živeli iz evharistije. Prosimo ga, da bi razumeli besede sv. Alfonza Ligvorija, ki je zapisal, da je “med vsemi oblikami pobožnosti češčenje evharističnega Kristusa prvo za zakramenti; Bogu je najljubše, nam pa najkoristnejše”. Sveta maša in obiski Najsvetejšega pa naj bodo preizkus naše hvaležnosti, znamenje ljubezni in dolžno priznanje Jezusu, navzočemu v presveti evharistiji. To delajmo v njegov, Jezusov spomin, in v svoje posvečevanje.