Gospodov VNEBOHOD – 25. 5. 2006 – LETO B

Dragi bratje, drage sestre!
Obhajamo praznik Gospodovega vnebohoda: “z vnebohodom je Božji načrt odrešenja človeškega rodu stopil v svojo dovršitev” (KKC 670). Razlagalci pravijo, da je Jezus zapustil svet tako, kot je prišel nanj: tiho, brez velikega hrupa, ob prisotnosti majhnega števila svojih učencev, to je tistih, ki so mu bili posebej dragi. Preden je odšel, jim je še naročil: “Pojdite po vsem svetu in oznanite evangelij vsemu stvarstvu! Kdor bo sprejel vero in bo krščen, bo rešen, kdor pa vere ne bo sprejel, bo obsojen.” Naročilo razodeva, da je Jezus govoril zelo resno in z veliko oblastjo. Pred njegovim prihodom srečamo tâko moč in oblast samo pri Mojzesu in v njegovi postavi. V Jezusu je ta postava bila izpolnjena in je dosegla svoj višek. Pomislimo samo, kako je Mojzesovo preprosto etiko, ki je še dovoljevala “oko za oko” in “zob za zob”, zamenjala mnogo bolj veličastna in zahtevna zapoved: ljubi svojega bližnjega kakor sam sebe. Z naročilom krščevanja pa je Jezus najprej pojasnil, da je sedaj krst tisti, ki nadomešča obrezo kot tisto, ki uvaja v Božjo družino in je znamenje vključitve vanjo. Povedal je tudi, da njegovi učenci ne smejo biti samo pasivni prejemniki evangeljskega sporočila, ampak njegovi dejavni razširjevalci: s krstom smo poslani oznanjat blagovest. Končno sporočilo pa je bilo, da odrešenje ni več vezano na judovsko ljudstvo, ampak je odprto za vse narode in ljudstva: poslanstvo, ki ga je Jezus dal svoji Cerkvi, je torej vesoljno. Prvi Jezusovi učenci pa so bili tisti, ki so to začeli uresničevati.
S čim nas nagovarja praznik Gospodovega vnebohoda? Z vnebohodom se je Jezus vrnil k Očetu. Praznični evangelij pove, da je bil “Jezus, potem ko je govoril z učenci, vzet v nebo in je sedel na Božjo desnico”. Ali to današnjemu človeku sploh kaj pove? Ali mu ne pomeni samo ločitve, v smislu: Jezus je opravil svojo nalogo, sedaj pa se je vrnil nazaj k Očetu in je tako daleč proč od problemov modernega sveta in človeka. Pa vendar je sporočilo praznika veliko, veliko večje. Misel, da je Jezus na Božji desnici, razodeva, da se sedaj dejavno zavzema za nas pri Očetu in da se je njegova vloga v Cerkvi še bolj utrdila. Zato je tudi poslal svojega Duha.
Kaj je torej vnebohod? Preprosto rečeno: to je tudi za nas nov način življenja, ki nas čaka in ki ga imenujemo nebesa. Morda premalo govorimo o tem; morda o tem slišimo govoriti samo včasih, bolj na splošno. Pa vendar je to naša resničnost, je naše večno življenje. Ne gre za odtujitev, beg v oblake, ampak za resničnost, ki daje smisel življenju in pravo smer vsakdanjemu delu, ljubezni, trpljenju, vsemu človekovemu prizadevanju, starosti in smrti. Naša naloga je oznanjati vsem to veliko krščansko upanje. In to ni nemogoče, ker je Jezus obljubil, da “bo z nami vse dni do konca sveta”.
V luči Jezusovega vstajenja in vnebohoda moramo kot kristjani drugače premisliti tudi vprašanje, ki vedno bolj skrbi Zahodno družbo – to je vprašanje ostarelih. O tem se veliko piše in raziskuje z raznih socioloških vidikov; skoraj nič pa ni rečeno ali zapisano o večni usodi ostarelih; pa vendar prav to prinaša toliko luči in veselja v obdobju pričakovanja vrnitve domov. Vnebohod naj bo zato spodbuda, da se vprašamo, ali posvetimo tem svojim bratom in sestram dovolj časa, da bi jim pomagali pripraviti se na veliko vrnitev? Ali jim prinašamo vedno novo upanje, ki izhaja iz luči vstajenja? Ko pa se poslovijo od nas, jih pospremimo tudi na pokopališče: pokop je bogoslužje slovesa in potrditev vere v prihodnje ponovno srečanje pri Bogu. Ohranjajmo jih tudi v spominu in se jih spominjajmo v molitvi: pred nami gredo in nas pričakujejo. Sami zase pa se ob tem prazniku veselega upanja vprašajmo, ali smo dovolj prepričani o vsem tem, da lahko potem posredujemo naprej? “Medtem ko sedaj zremo blagoslove vere kakor odsev v ogledalu, je to tako, kakor da bi že imeli v posesti čudovite reči, o katerih nam vera zagotavlja, da jih bomo nekoč uživali” (KKC, 163).