Malo pred Veliko nočjo je prišla k nam starejša gospa s prošnjo za malo blagoslovljene vode. Pred epidemijo je bila redna obiskovalka sv. maše v naši kapeli. Za blagoslovljeno vodo je prosila zato, da bi na veliko soboto, ko bo blagoslov Velikonočnih jedil na televiziji, tudi sama blagoslovila jedila.
Povedala mi je, kako je doma težko, ker ima hudo dementnega moža. Zaradi tega ne more iti nikamor. Povedala je tudi, da imata tri hčerke. Vse tri imajo družine in vse tri so zelo bolne. Ena ima raka, druga hudo trombozo žil, tretja pa sem pozabila, kaj.

Po Veliki noči sem jo poklicala in vprašala kako je. Med drugim mi je rekla, tako sem si želela vsaj za Veliko noč prejeti Jezusa v sv. Obhajilu, a nisem vedela, kako. To sem povedala s. Slavki, pa je rekla, saj ji lahko neseš obhajilo. In res, prejšnjo nedeljo sem gospo poklicala in ji povedala za to možnost. Z velikim veseljem je sprejela. V hvaležnosti, da imam to možnost, sem kmalu za tem v ta dom prinesla Jezusa. Gospa je – od velike sreče – ves čas obreda obhajila jokala! Mene je to njeno hrepenenje po sv.  Evharistiji pretreslo do solz in mi dalo misliti, kaj imam jaz vsak dan na razpolago! Odhajala sem zamišljena, a zelo srečna!