Pozdravljeni,
takole sredi prvega meseca v letu že kar lahko rečemo, da smo zapeljali na navadne, delovne tire. Komaj se še spominjamo novoletnih dni, praznovanj v krogu družine ali prijateljev. Morda nam le še kakšno posebno darilo, ki smo ga prejeli, pričara spomin na tiste prijetne trenutke.
Ko mi misli bežijo v preteklost, se spominjam nekaterih nedeljskih obedov pri nas doma. Za kosilo smo navadno imeli klasično govejo juho z zdrobovimi žličniki, pretlačen krompir, meso iz jute, solato, včasih morda še kaj. Ko smo potem vsi v en glas ugotovili, da je bilo dobro in dovolj, je mama pospravila mizo in običajno rekla: “Ti, Magda, pa boš nama z atkom skuhala kavo.” Ob posebnih priložnostih je ata še z zadovoljnim obrazom vstal in stopil k omari. Z zgornje police je vzel kozarec, s spodnje pa pletenko, se spet usedel k mizi in si čisto počasi natočil kozarec terana. Potem je kozarec prijel, ga vzdignil, pridržal proti luči in zapel kitico stare slovenske pesmi. Morda jo nekateri še poznate. Tisto, veste: “En starček je živel na vinskih gorah…” in tako naprej. Še mi v ušesih zvenijo hvaležne besede: “Oče nebeški glej, še en kozarček zdej, hvalo bom vekomaj, vekomaj pel.” In potem ga je počasi in z užitkom izpil – kozarček.
Ko se pri verouku, v katerem koli razredu pogovarjamo o Jezusovih čudežih, je med prvimi, ki ga veroučenci povedo, gotovo čudež v Galilejski Kani. Vsi vedo, da je tam Jezus vodo spremenil v vino. Res, včasih se v kakšnem nižjem razredu najde kdo, ki nekoliko zamenja vrstni red in pove: “V Galilejski Kani je Jezus vino spremenil v vodo.” Navadno taki trditvi sledi salva smeha. Toda. Morda pa bi se našli med Slovenci ljudje, ki to verjamejo. Po statističnih podatkih o najpogostejših vzrokih prometnih nesreč na naših cestah, bi to skoraj lahko trdili. Da so ljudje, ki vino in druge alkoholne pijače pijejo kot vodo. Takole – za žejo, za pogum, za moč in energijo, za zdravilo in zabavo … in potem je, kar je. Nesreče, razprtije, pretepi, pravdanje, ločitve …
Kljub tolikim dobrim željam, ki smo si jih še nedavno izrekali: da bi bilo zdravi, srečni, veseli, zadovoljni.
Spoštovani, kaj če bi bilo letošnje prestopno leto za nas nekaj posebnega? Kaj, če bi rekli Gospodu: “Da, Gospod Bog, nebeški Oče, želim sodelovati pri tvojih čudovitih delih. Rada bi s teboj vsak dan naredila en čudež, da bi bil tako naš svet mirnejši, enotnejši, pravičnejši, človeka vrednejši.”
Morda bi bilo za začetek dovolj, če bi namesto dveh spili le en kozarček ter namenili bližnjim ob sebi prisrčen nasmeh – in tako spet iz vode naredili vino.

Blagoslovljen – čudežen teden vam želim.