Pozdravljeni,
“Še pomnite, tovariši!” se je menda včasih reklo. Še eno geslo je bilo tudi zelo v ospredju: “Vsi za enega – eden za vse!” In, se je delalo. Nove tovarne, ceste, šole, stolpnice, delovne brigade sem in tja. Upala bi si trditi, da teorija ni bila slabo zastavljena. Enakost in enotnost – lepi stvari. Kako to, da se je zalomilo? Verjetno se je začelo tam, ko se je nekdo v obdobju enakosti vozil v večjem avtomobilu kot drugi. Ali pa tam, ko so se v času parne in neparne bencinske stabilizacije nekateri še vedno vsak dan vozili na delo? Ker so pač – v enotnosti – imeli dva avtomobila, na upravni enoti pa strica, ki je uredil prave registrske številke. Kaj bi rekli na to? Nič. Tako je pač bilo. Skušali so – marsikdo gotovo z najboljšim namenom – živeti enakost.
Veste, v tistem času smo v mojem rojstnem kraju doživljali tudi pravi razcvet turizma. Tujcev in obiskovalcev ni manjkalo. Iz vsega sveta so prihajali. Daleč izmed vseh pa so nam, otrokom, bili zanimivi Kitajci. Pa ne zaradi svojih znamenitih oči in postave – podobne so imeli tudi Japonci. Tudi ne zaradi njihovega jezika – razumeli tako ali tako nismo nič. Izstopali so zaradi njihovih popolnoma enakih oblačil. Nosili so modre obleke, hlače zlikane na črto in do vratu zapete suknjiče. Vsi enako. Še en poskus enakosti pač.
Vsi, ki ste bili kdaj zaljubljeni veste, da ste v tem obdobju želeli vedno bolj izražati pripadnost drug drugemu. Nekateri ste nosili enaka oblačila, drugi ste začeli uživati ob enaki glasbi. In tako naprej.
Nekoč sem prebrala stavek, da je bistven preskok iz zaljubljenosti v ljubezen takrat, ko dva prideta do spoznanja, da njunega odnosa ne gradi pogled v njune oči temveč, da njun odnos gradi skupno gledanje v prihodnost.
Končujemo molitveno osmino za edinost kristjanov. V preteklosti so mnogi prizadevanje za edinost razumeli v luči vsi isto, vsi enako. Danes pa čisto jasno vemo: edinost kristjanov bo svoj začetek našla takrat, ko bomo skupaj gledali v prihodnost. Ko se ne bomo ustavljali ob razlikah ali jih celo iskali ampak, ko bomo v zavesti skupnega cilja hodili v zvestobi Božjim zakonom.
Edinost se začenja torej tam, kjer je naš pogled usmerjen v dobro naše prihodnosti. Ko si delimo soodgovornost za lepoto našega planeta. In ne nazadnje, ko v drugih gledamo to, kar je dobro, pozitivno, to sprejemamo in cenimo kot Božji dar – kajti eno je res: nima vsak vseh darov, vsi pa jih imamo dovolj, da lahko skupaj živimo v slogi.

Pa – blagoslovljen teden vam želim.