Pozdravljeni,
kadar želim povedati kaj posebno pomembnega, opisati nekaj enkratnega, nekaj, kar me je popolnoma prevzelo, takrat čutim, da so moje besede nezadostne.
Tudi oče in mama sta velikokrat govorila o tem. Za potrditev sta povedala, kako je potekal njun prvi zaresni zmenek. Ata je mamo povabil na vrtiljak. To v času kmalu po drugi svetovni vojni ni bilo ravno vsakdanja priložnost. Od kraja njunega srečanja pa do prostora z vrtiljakom sta morala prehoditi približno dva kilometra. Na vsej poti sta si rekla: ata: “Al’ bo šlo!” mama: “Aha!”. Med vožnjo z vrtiljakom se človek tako ali tako težko pogovarja. Domov sta šla po isti poti, pogovor pa le nekoliko spremenila: ata: “Al’ je šlo!” in mama: “mhm.” Tak je bil menda začetek njune skupne poti in zvestobe do groba.
Evangelij tretje velikonočne nedelje govori o pomembnem dogodku. Apostoli, kot tudi pravimo Jezusovim učencem, so se skorajda vrnili k poklicu, ki so ga vršili pred Jezusovim prihodom. Lovili so ribe. Nenadoma so na obali zagledali Jezusa. Od daleč jim je zaklical, kam naj vržejo mreže in nalovili so toliko rib, da mrež niso mogli izvleči. Apostol Janez pripoveduje, da si noben od učencev ni drznil vprašati: Kdo si ti? ker so vedeli, da je Gospod. Ko so pojedli, se je Jezus obrnil k Simonu Petru in ga vprašal: “Simon, Janezov sin, ali me ljubiš?” Trikrat ga je isto vprašal. Ko je Peter tretjič slišal vprašanje, ni zmogel več velikih besed. Rekel je samo: “Gospod, ti vse veš, ti veš, da te imam rad!” Potem je Jezus Petru dal pastirsko – vodstveno oblast in napovedal obliko Petrove smrti. Nato pa je še čisto preprosto dejal: “Hodi za menoj!” In Peter je hodil in ostal zvest do groba.
Ko sem prvič v svojem življenju Bogu rekla: “Halo, Gospod Bog, vem da si in rada te imam!” sem mislila, da sem odkrila Ameriko in da se bo pred mojimi očmi odprl nov svet. Zgodilo se ni prav nič. Kot da sem govorila v veter.
Čez nekaj let sem si spet upala in rekla: “Ej, Bog, poznam te in rada te imam!” Mislila sem, da bom v svoji mladostni moči spremenila svet. Vsaj za spoznanje majhno revolucijo bi si želela. Pa se ni zgodilo nič posebnega.
Ko skušam danes in v zvestobi svoje poti vsak dan ponavljati: “Gospod Bog, naj te spoznavam – vedno bolj. Uči me ljubiti tebe in ljudi!”, čutim – ne da govorim v veter niti da spreminjam svet temveč, da me na vsakem koraku spremlja Gospodova zvestoba – ki traja – ne samo do groba, ampak še čez. In, ko vprašam: “Gospod Bog, al’ bo šlo?” Slišim zvesti: “aha.”

Blagoslovljen in v zvestobi živet teden vam želim.