Pozdravljeni,
iz Božje besede, določene za 23. navadno nedeljo kar pljuska v nas val navdušujočega optimizma. Prerok Izaija kliče: “Bódite močni, nikar se ne bojte!” in potem napoveduje znamenita dela, ki naj bi jih storil oznanjeni Božji Maziljenec.
V evangeliju Marko poroča o enem takem dejanju. Govori o ozdravitvi gluhega, ki je težko govoril. Jezus je storil čudež ozdravitve in kar nekoliko preseneča njegova želja, da bi o tem ljudje ne govorili. Kot da bi se bal neprimerne kritike. Pa se je zgodilo prav nasprotno. Bolj ko je naročal, naj bodo tiho, bolj so oznanjali in začudeni govorili: “Vse prav dela. Gluhim daje, da slišijo, nemim, da govorijo.”
Zanimivo, kako se zgodovina ponavlja. Tudi v našem času nas čudijo in presenečajo dobra in pravilna dejanja naših prijateljev in sorodnikov. Koliko bolj nas bodejo v oči njih zmote in pomanjkljivosti! Da sami opravljamo stvari dobro in prav, je samoumevno. Tako kot je samo po sebi razumljivo, da tega drugi ne počno. Kaj drugi! Še Bogu znamo očitati in dopovedovati, kaj in kako bi moral storiti drugače. Pravimo, da bi, če bi Bog res bil, ne smel dopustiti bolezni, vojn, stisk. Če bi Bog res bil, bi ta ali oni sploh ne živel več, ali pa vsaj ne tam in tako kot pač živi. Če bi Bog res vodil in vladal svet, bi pravica in dobrota ne postajali vedno bolj fata-morgana našega sveta. Kako zelo daleč smo od tega, da bi pritrdili našim pradedom, ki so – morda tudi pod vplivom evangelija – skovali stavek: “Kar Bog stori, vse prav stori!”
Zdi se, da smo vsi skupaj ena sama velika družina iskalcev napak drugih.
Če bi moj oče danes še živel, bi sedaj gotovo dejal: “Ja, kaj pa govoriš? Še veš ne, da živiš!” Ta njegov stavek bi me razjezil. Pa tudi – ustavil poplavo kritikarskih besed.
Spoštovani, na začetku septembra smo. V času, ko se šolarji in učitelji ter starši in drugi pedagogi in vzgojitelji s strahom oziramo v prihodnost. Vabim vas, da naredimo preizkus kopernikanske revolucije v naših zaznavah sveta in življenja. Zazrimo se v bližnjo preteklost. Prikličimo si v spomin naše načrte in želje za poletne dni. Poglejmo na minule poletne mesece ter se spomnimo tistih lepih dni in trenutkov za katere bi začudeni lahko rekli: “Vse se je prav zgodilo. Ni bilo sicer v načrtu – toda zgodilo se je prav!”
Bodimo hvaležni Bogu, bližnjim in sebi za lepoto življenja. Tako bomo začutili Božjo milost in moč za spopad z vsakdanjikom. Kajti, le če živimo, se lahko tudi borimo.
” Bódite močni, nikar se ne bojte!” in – blagoslovljen teden vam želim.