Ko človek raste, najprej raste v višino.
S to rastjo še čist’ lahko živimo.
Ko pa rast se ustavi na visoko,
začne se rasti na široko.

Ta rast seveda se nam ne dopade.
Kar dobrega pojemo, rast hitro zase krade.
Na mnoge ustavi se jo lahko načine,
najboljš’ pa je, da se mal’ manjkrat zine.

Še ena rast je, pa ne v višino ne širino.
Ta rast samo je v globino.
Ker duhovna je, ne sme obstati,
mora rasti in tudi sad dajati.

Ta rast potrebuje svojo hrano,
in to svežo, ne pa sam’ postano.
Do izvira vode mora se prebiti,
najprej sebe s potokom radosti umiti.

Duhovna rast duhovno hrano potrebuje,
ki draga ni, saj nikjer se ne kupuje.
Je dana vsakemu, ki si jo želi,
nebeški Kruh pri maši se deli.

Kot za jetra, ki  se hitro zamastijo,
posta treba je, da strupov se znebijo.
Tudi duhovna rast vest lahko dobi kosmato,
ki  treba čistit jo je, včasih celo z lopato.

V širino človek lahko raste sam,
da le dovolj ima piškotov in salam.
a le v odnosih se duhovno raste in zori,
naporna sestra za to hitro poskrbi.

Zato pogumno na to pot stopimo,
opora, pa tudi žulj drug drugemu bodimo.
Saj pri notranjem življenju je pač tako,
da najbolj zrasli smo, ko b’lo nam je težko.