Četrta velikonočna nedelja – LETO B – Nedelja dobrega Pastirja

Dragi bratje, drage sestre!

Četrto velikonočno nedeljo obhajamo, Nedeljo dobrega pastirja, ki je vsako leto tudi svetovni molitveni dan za duhovne poklice. Letos je že 43. po vrsti. Evangeljski odlomek je vzet iz Janezovega evangelija, njegov cilj pa je prikazati skrivnost Jezusa Kristusa. Danes bi Jezus verjetno izbral drugačno podobo; za ljudi iz Galileje pa je bila v tistem času ta podoba zelo živa in so jo vsi imeli pred očmi. Morda tudi mislimo, da svetopisemska tradicija s priliko o dobrem pastirju postavi skupaj dva na videz nasprotna si elementa: avtoriteto in ljubečo skrb. Vendar pastir v resnici prav to je: voditelj in spremljevalec, o čigar prijateljstvu ni mogoče dvomiti. Jezus je dobri pastir, ki ljubi svoje ovce in je pripravljen dati zanje svoje življenje. To tudi pomeni, da obstajajo pastirji, ki niso dobri, ki pa prav tako vodijo ljudi. Na nas pa je, da svoje življenje postavimo pod vodstvo dobrega pastirja, se mu pustimo voditi v mišljenju in delovanju ter zastavljamo vse svoje moči za zvesto hojo za njim.
Kako pa naj živimo to občestvo s Kristusom, “pastirjem in voditeljem naših duš”? Prvi način je, da mu pripadamo, to je, da ga poznamo. “Poznati” pa v svetopisemski govorici pomeni eksistenčni odnos, biti življenjsko z njim povezan v ljubezni. Znati se prepustiti Kristusu je dar, za katerega je potrebno nenehno prositi. To pa predvsem zato, ker je preveč skušnjav, ki vabijo, da bi se pustili voditi drugim “pastirjem”, ki so vsiljivo vabljivi, kot npr. reklame, javno mnenje, družbeni in moralni konformizem, itd.. Drugi način izročitve življenja Kristusu pa je deliti z njim njegovo misijonsko zavzetost, kajti Jezus pravi: “Še druge ovce imam, ki niso iz tega hleva; tudi nje moram pripeljati: poslušale bodo moj glas in bo ena čreda in en pastir.” Te besede zahtevajo od nas, da premislimo, kakšen odnos ohranjajo naše krščanske skupnosti do oddaljenih: ali domotožje očeta iz prilike o izgubljenem sinu, ki je odšel, ali pa razdražljivo gotovost sina, ki je ostal? Ali imamo vedno odprta vrata in gojimo ljubeče odnose z vsemi? Ali se izogibamo farizejskim sodbam, ki bi ovirale vrnitev brata ali sestre, ki v srcu čutita domotožje po očetovi hiši? Ali z veseljem in modrim zaupanjem sprejemamo vsako, četudi majhno, znamenje postopnega vračanja v Očetovo hišo?
Ko na Nedeljo dobrega pastirja mislimo na duhovne poklice, pri tem ne smemo pozabiti, da je prvi in temeljni poklic vseh krščenih prepustiti se Kristusovemu vodstvu. Posebna poklicanost v duhovništvo in redovništvo pa je Božji klic in ne samo neko “nagnjenje”. To pa pomeni prvenstveno razumeti, da je v Cerkvi potrebno posebno služenje, kateremu se človek posveti. Pokojni papež Janez Pavel II. je ob neki priliki dejal, da “potrebujemo glasnike evangelija, ki so izvedeni v človečnosti, ki poznajo globine človeškega srca, ki lahko delijo radost in upanje, trpljenje in nadloge današnjih ljudi, istočasno pa so kontemplativci, ki so se zaljubili v Boga.”
Da moramo za te poklice moliti, je posebej poudaril tudi papež Benedikt XVI. v svoji poslanici, ki jo je napisal za 43. svetovni molitveni dan za duhovne poklice. Poslanico sklepa s povabilom: “Ob spominjanju Jezusovega naročila: ‘Žetev je velika, delavcev pa malo. Prosite torej Gospoda žetve, naj pošlje delavce na svojo žetev’ (Mt 9,37), močno čutimo potrebo, da molimo za poklice v duhovništvo in posvečeno življenje. Ni presenetljivo, da tam, kjer goreče molijo, poklici cvetijo. Svetost Cerkve je v bistvu posledica povezanosti s Kristusom in odprtosti skrivnosti milosti, ki deluje v srcih vernih. Zato želim povabiti vse vernike, da gojijo prisrčen odnos s Kristusom, Učenikom in Pastirjem svojega ljudstva, ter posnemajo Marijo, ki je Božje skrivnosti ohranila v svojem srcu in jih stalno premišljevala.”
Kajne, dragi bratje in drage sestre, da ne moremo narediti drugače, kot pritrdilno in iz vsega srca odgovoriti na to prošnjo našega svetega očeta in tudi naših domačih pastirjev? Zato zaupno prósimo, naj nam Gospod da duhovnikov, redovnikov in redovnic po svojem srcu!