Kar je Bog izvršil ob stvarjenju in kar je storil za svoje ljudstvo ob izhodu iz Egipta, je doseglo svojo izpolnitev v Kristusovi smrti in vstajenju, do svojega dokoncnega izraza pa bo prišlo šele, ko bo Kristus prišel v slavi. Z drugimi besedami: kar je Bog uresnicil po stvarjenju, je v Kristusu dopolnjeno po odrešenju. Od sobote, ki je v starozaveznem sporocilu sedmi dan, prehajamo k prvemu dnevu tedna, nedelji, ki je Kristusov vstajenjski dan. Nedelja je tedenska Velika noc, obhajamo Kristusovo zmago nad grehom in smrtjo, dovršitev prvega stvarjenja v Kristusu in zacetek novega stvarjenja. Na ta dan se v ozracju molitve spominjamo prvega dne obstoja sveta. Zato se nedelji lepo prilega psalmistov vzklik: »To je dan, ki ga je naredil Gospod, radujmo se in se ga veselimo« (Ps 118, 24). Nedelja mora izražati nekaj tistega veselja, ki je prevzelo žene, ko so – potem ko so bile navzoce pri Kristusovi smrti na križu – prvi dan tedna (prim. Mk 16, 2-9) šle h grobu in našle grob prazen. Ta vzklik nas vabi, da bi doživeli nekaj tistega veselja, ki sta ga podoživela emavška ucenca: cutila sta, da je njuno srce gorelo v njima, ko se jima je pridružil Vstali na poti, jima razlagal Pisma in se jima razkril v lomljenju kruha (prim. Lk 24, 13-35). To povabilo je odmev tistega, sprva zadržanega, nato pa prekipevajocega veselja, ki so ga doživeli apostoli zvecer istega dne, ko je mednje stopil vstali Jezus (prim. Lk 24,36) in so sprejeli dar njegovega miru in njegovega Duha (prim Jn 20, 19-23). Na nedeljo je prišel Sveti Duh na zbrane apostole (prim. Apd 2,1); tedaj so bili mnogi kršceni (prim. Apd 2,41). Od vsega zacetka so kristjani obhajali nedeljo v spomin na Kristusovo vstajenje. Odslej je Gospodov dan razpoznavno znamenje za kristjane, ki so ga zabeležili tudi poganski pisatelji. Poganski zgodovinar Plinij Mlajši pravi, da se kristjani »zbirajo na dolocen dan pred soncnim vzhodom in prepevajo hvalnice Kristusu kot Bogu« (Pisma, 10, 96, 7). Tudi sveti Justin piše o nedelji naslednje: »Vsi se zbiramo na dan sonca, ker je to prvi dan, ko je Bog materijo potegnil iz teme in ustvaril svet, in ker je prav na ta dan vstal od mrtvih Jezus Kristus, naš Odrešenik (sv. Justin, apol. 1,67). Kristjani so sprejemali nedeljo kot novo stvarjenje, ki jih spominja, da so s krstom vstali k novemu življenju.
Nedelja pa ima še druge teološke pomene. Cerkveni ocetje imenujejo nedeljo osmi dan, to je dan, ki oznacuje vecnost – prihodnost, ki nikoli ne mine. Sveti Bazilij razlaga, da nedelja pomeni v resnici tisti edinstveni dan, ki bo nastopil za sedanjim casom; brezkoncni dan, ki ne bo poznal ne vecera ne jutra; neminljivi vek, ki se ne bo mogel postarati. Sveti Avguštin jo oznacuje kot poslednji cas, kot mir v pocitku, mir sobote, mir brez vecera (Izpovedi 13, 35). Prav tako je nedelja dan Kristusa, Luci. Kristus je resnicna luc sveta (Jn 9,5), ki razsvetljuje vsakega cloveka (Jn 1,9). Ce nedeljo imenujemo dan sonca (nem.Sonntag, angl. Sunday), bi jo mogli zaradi odnosa do Svetega Duha imenovati tudi dan ognja. Sveti Duh je na prvi dan v tednu prišel nad apostole in nadnje razlil svoj ogenj in darove (prim. Apd 2,23).
Iz vsega povedanega lažje razumemo, zakaj je nedelja dan vere, tiste vere, ki jo verniki z obhajanjem izražajo, pa tudi vere, ki se v obhajanju potrjuje in hrani. Verniki, zbrani pri nedeljskem bogoslužju, so postavljeni pred Kristusa in tudi zanje velja vabilo, kot je nekoc veljalo apostolu Tomažu: »Položi svoj prst sem in poglej moje roke! Daj svojo roko in jo položi v mojo stran in ne bodi neveren ampak veren!« (Jn 20,27). Zares, nedelja je dan vere, zato kristjani pri nedeljski evharistiji izpovedujemo svojo vero in ko kršceni s posebnim razlogom obnavljamo svojo privrženost Kristusu in njegovemu evangeliju, vzklikamo z apostolom Tomažem: »Moj Gospod in moj Bog!« (Jn 20,28)