Mihec se tiho k mami stiska,
ko zagrmi in se zabliska,
v strahu se navzgor ozira,
kdo neki vreme to nadzira.

“A priletiš kar iz neba,
ti mala dežna kapljica?
Mar v nebesih kdo se joče,
in kuharca z lonci gor ropoče?”

“Ali se pa se kdo tušira,
samo od kje ta blisk potem izvira?”
Spet pošteno zagrmi,
Mihcu strah gre do kosti.

Nežno mami ga objame,
“Mar jezi se Bogec name?
Res sem včasih mal lagal,
me Bog pa zdaj bo kaznoval?”

Pritisne mati lice k njemu
in zapoje mu v objemu:
“Tiho, tiho dežek pada,
da se odžeja travca mlada.

Grmi in bliska in dežuje,
a Jezus tu prav nič ne kaznuje.
Marija rožice zaliva,
pa še zdraven mal poliva.

Za grmenje Bog je kriv,
saj kegljat se je učil.
Da vse ostalo bi za spomin,
par slik nardi še njegov sin.”