Dan skupnosti v Ilirski Bistrici, v samostanu v Trnovem! Končno sem ga dočakala. Sestre, ki so bile v Novem mestu, so mi delale prave “skomine”. Pa je bilo res zanimivo. Hm, videti, da so bile tudi sestre, ki jih poznam samo kot starejše (vedno mi delujejo enako stare – morda pa se je pri njih čas ustavil, ko nekatere že – za moje pojme – prav sveto živijo), kdaj mlade. Fotografije iz časov našega otroštva in mladosti so nas prestavile za kakšno leto nazaj. Veš, Gospod, vsaka je preživela njej lasten čas. Nobena ne bi zamenjala svojega življenja. Kakšno bogastvo pa je, ko življenje delimo druga z drugo. Ja, res je, še prenekateri svetnik je menda to rekel, da je skupno življenje svojevrstna pokora. Včasih. Ampak, kakšno veselje in sreča, če skupaj slavimo tebe, ki si naša edina Ljubezen! Takrat pa ne bi zamenjala z nikomer na tem svetu! Današnji dan je bil eden takih. Verjetno sta se tako dobro imeli tudi Elizabeta in Marija, ko je bila pri njej na obisku. Kajti zdi se mi, da je edino zaupanje med dvema tako velikima ženama lahko rodilo glasno izmoljen in zapet njun večno živeti “Magnifikat”. Jezus, molim in prosim, da bi znale biti tudi me – notredamske sestre – prave “magnifikat” sestre! Amen.