Mnogo lažje je usmiljenje deliti kot prejemati. Pa vedno znova vidim, da bi brez besed: “In jaz te odvežem …” ne mogla živeti. Kakšna umiritev, kakšen mir se naseli v srcu ob njih. Gospod, neizmerno sem ti hvaležna za dar odpuščanja, za dar, ko odpuščanje ne le čutim, temveč, mi ga posreduješ po človeku – duhovniku. Tako vem, da se ne morem motiti. Čustva so preveč zapletena, da bi se lahko zanesla samo nanje. Človekova beseda je kljub vsemu jasnejša.
Potem sem tekla na avtobus. Zamujala sem na sestanek. Težko mi je bilo – in sem računala na potrpežljivost in razumevanje sodelujočih. Nisem računala zaman. Kako so ljudje dobri! Daj jim tistih milosti, ki jih najbolj potrebujejo! Amen.