Velika noč – LETO B

“Kristus je vstal! Res je vstal!” – Bratje in sestre, to je veselo sporočilo Velike noči, ki jo obhajamo, in oznanilo svetega časa, ki ga s tem dnem začenjamo in ga bomo posebej močno živeli 50 dni. Če nam je Veliki teden pred oči in srce postavil križ kot razodetje Božje ljubezni do nas, pa z Veliko nočjo vstopi v naše življenje nova razsežnost vere: vstajenje. Jezusovo vstajenje je najvišja resnica naše vere v Kristusa: ‘Kristus je vstal od mrtvih, s svojo smrtjo je premagal smrt in mrtvim dal življenje’ (Bizantinska liturgija, velikonočni troparij).
Skrivnost Kristusovega vstajenja je stvaren, resničen dogodek. Žene, ki so zgodaj zjutraj prišle h grobu, je angel vprašal: “Kaj iščete živega med mrtvimi? Vstal je, ni ga tukaj.” Apostol Pavel pa je že okoli leta 56 pisal Korinčanom: “Kristus je umrl za naše grehe, kakor je v knjigah Svetega pisma. Pokopan je bil. Tretji dan je vstal …” (1Kor 15,3-4). Ali ta resnica ne vabi tudi nas, da to verujemo in iz srca pojemo, kot pravi naša pesem: “Zapoj, veselo, o kristjan, veselja tvojega je dan. Zveličar naš je vstal od smrti in raj odprl nam je zaprti.” Tako bomo prepevali skozi ves velikonočni čas in z besedami potrjevali vero v Jezusovo vstajenje, ki jo nosimo v svojem srcu. Tisto vero, v kateri so bile najprej potrjene Marija Magdalena in svete žene, ki so prve šle h grobu in se prve srečale z vstalim Jezusom ter postale prve znanilke njegovega vstajenja.
Sedaj smo na vrsti mi, da smo priče njegovega vstajenja, kajti vse, kar se je zgodilo v velikonočnih dneh, od velikonočnega jutra naprej, je za nas klic, da na svoji poti vere pustimo vstopiti Jezusu v svoje življenje. Da, Jezusu Kristusu, ki je navzoč med nami, kot je sam obljubil: “Jaz sem z vami vse dni do konca sveta.” Morda celo pogosto zatrjujemo in izpovedujemo, da je Jezus “umrl in vstal”, potem pa se ob tem nekako ustavimo in kakor da pozabimo na besede, ki jih je sam izrekel, to je, da je “navzoč sredi med nami”, da je z nami! Na najbolj vzvišen način je prav gotovo v evharistiji, pa tudi v svoji besedi, v zakramentih, v skupnosti, zbrani v njegovem imenu, v ubogih… To je skrivnostna, a resnična pot naše vere, pot, ki zahteva od nas, da si “nadenemo Kristusa” – kot pravi apostol – in smo mu podobni v usmiljenju, dobroti, ponižnosti, blágosti, odpuščanju in dobrohotni ljubezni. Ker je Kristus vstal in je z nami, “zmoremo vse v njem, ki nam daje moč”.
Morda se včasih sprašujemo, ali je vera v Kristusovo vstajenje dejavna tudi v našem času. Nekateri si želijo, da bi Cerkev prenehala oznanjati resnice, ker trdijo, da si pač “vsakdo dela svoje norme življenja” in zato misli, da ne potrebuje večnostnih resnic. Pa vendar je prav v tem največja zmota današnjega človeka; zmota, ki se ponavlja od časa Jezusove smrti. Ko je bil snet s križa in položen v grob, so se njegovi nasprotniki počutili varne; zanje je bilo vse, kar je bilo povezano z Jezusom iz Nazareta, končano. Pa je bilo ravno nasprotno: vse se je v resnici “tisto jutro tretjega dne” šele začelo. Verujmo v to in dovolimo svoji duši, da se ob misli na vstajenje ustavi ob praznem grobu in začuti vso njegovo skrivnostnost, z očmi vere vidi povoje na tleh, potem pa se v vrtu življenja sreča z Vstalim. Prav gotovo nas pričakuje, zlasti še v teh praznikih. Dovolimo notranjemu glasu srca, da nas pripelje h Kristusu, ki “ima besede večnega življenja”, ki so kakor Božja luč sredi naše teme. Če smo postni čas vzeli zares, potem je v nas dovolj odprtosti za sprejem Jezusa; tudi tistega, ki trka na naše srce v podobi, ki nam je morda tuja, drugačna. Odstranimo torej vsak strah in se mu približajmo z ljubeznijo, počastimo ga in znova potrdimo svojo pripadnost Vstalemu, saj s tem izberemo pot življenja in notranje svobode.
Bratje in sestre! Te odprtosti življenja in vstajenjske sreče vam želim za velikonočne praznike. Naj bo z vami mir Vstalega!