V soboto, 21. novembra 2009, je v župnijski cerkvi sv. Jerneja v Šentjerneju domačinka, notredamska sestra M. Marjetka Jeralič pred gospodom škofom, svojimi sosestrami, domačimi in prijatelji ter vso župnijsko skupnostjo, izrekla svojo dokončno podaritev Bogu z večnimi zaobljubami. V imenu redovne skupnosti Šolskih sester de Notre Dame je v moči svoje službe zaobljube sprejela njena provincialna predstojnica s. M. Darija Krhin. To je velik dan v življenju vsake redovnice in zato tudi praznik za župnijsko ali katero drugo skupnost, v kateri je slovesnost večnih zaobljub.

Sestra M. Marjetka Jeralič o svojem življenju:

Prihajam iz majhne vasice pod Gorjanci, ki nosi ime po Materi Božji – Šmarje pri Šentjerneju. Rojena sem kot prvorojenka v kmečko delavski družini. Imam še dve sestri, ki sta si že ustvarili vsaka svojo družino. Življenje v naši družini je bilo preprosto, kot v mnogih družinah v naši okolici, prepleteno z vsakodnevnim delom na majhni kmetiji, težkim delom staršev v tovarni, obiskovanjem šole in verouka, vsakodnevno večerno molitvijo in redno nedeljsko mašo, z igro in petjem ob večerih, lepim praznovanjem praznikov. Starša sta nas vzgajala odgovorno in vestno, predvsem z vso ljubeznijo in s svojim zgledom dobrega, poštenega in plemenitega kristjana. Posebno pozornost je mama posvečala večerni skupni družinski molitvi. Brez te in brez njenega križa na čelu nismo otroci nikoli odhajali k počitku ali v šolo. Starša sta bila in sta po svojih močeh še vedno dejavno vključena v življenje župnije, ves čas čutita z njo in to sta skušala posredovati tudi svojim trem hčeram. Vse to in tihe skrite žrtve staršev je bila prva popotnica v samostojno življenje, prvi vsakdanji kruh, prvo seme, položeno v zemljo mojega življenja.

Moje otroštvo je bilo mirno in srečno. Ker sem okušala ljubezen in dobroto staršev, sem tudi verjela v Božjo ljubezen. Ko sem bila stara deset let, sta starša prevzela skrb za našo cerkev v vasi, ki je posvečena Materi Mariji, in tudi sama sem bila hitro vpeljana v čiščenje, krašenje, zvonjenje, ministriranje, vodenje šmarnične pobožnosti, kar mi je bilo v veliko veselje. Tu sem se velikokrat v tišini ustavljala in se učila biti sama z Bogom, ter mu prisluhniti. V domači hiši in v tej preprosti vaški cerkvici so se stkale prve osebne vezi prijateljstva z Jezusom in povezanosti z Marijo.

Moja pot me je po osnovni šoli pripeljala v Ljubljano; vpisala sem se na srednjo vzgojiteljsko šolo in stanovala v internatu Šolskih sester de Notre Dame. Ta leta so bila lepa in bogata; rada sem se udeleževala tudi srečanj, ki so jih sestre organizirale za dekleta. Opazila sem, da me redovni poklic zelo privlači, vendar temu nisem posvečala posebne pozornosti. Kmalu so se začele tudi razne preizkušnje, spraševanja ‘kdo sem jaz?’ iskanje smisla življenja – pri vsem pa mi misel na duhovni poklic ni in ni dala miru. Udeležila sem se duhovnih vaj v Assisiju, kjer sem lahko odprla srce in svoj nemir in hrepenenje razodela Stvarniku. On pa mi je prvič osebno razodel svoj načrt zame. Toda kljub vsej odprtosti in sprejemljivosti ga nisem mogla sprejeti, počutila sem se nevredno, nesposobno, nepripravljeno za pot posvečenega življenja.

Toda Bog, ki človeku pušča svobodo, pri tem pa vztrajno čaka, kliče in ostajazvest. Po mnogih notranjih bojih, molitvi in pogovorih sem Bogu odgovorila na njegov klic Ljubezni in se svobodno odločila, da svoje življenje posvetim Njemu in ljudem in leta 1996 vstopila v skupnost Šolskih sester de Notre Dame, ki sem jih poznala že od otroštva in ker me je nagovarjala njihova karizma. V času redovne vzgoje sem dokončala študij vzgojiteljice predšolskih otrok in se usposobila tudi za poučevanje verouka. Svoje prve zaobljube sem izpovedala 15. 8. 2003; da želim za večno pripadati Bogu pa bom izpovedala 21. novembra letos v svoji rojstni župniji.

Vsak dan obnavljam svoj ‘da’ Gospodu, ki me je poklical. Vem, da me Gospod ne bi poklical, če me ne bi hotel imeti tu, kjer sem in me imel za vredno redovnega poklica. Njemu, ki me ima tako rad, da se mi vsak dan ves daje, tudi jaz ne morem drugače, kot da se mu vsa dajem, da mu “darujem vse svoje srce, saj pripada Njemu”. Tako izpolnjujem svoje prvo poslanstvo, ki je, da bi bil On vse bolj ljubljen in poznan v tem našem svetu.

Zdaj živim in nadaljujem Jezusovo poslanstvo v skupnosti v Ilirski Bistrici, kjer smo prvega septembra odprli vrtec, ki je prvi katoliški vrtec na Primorskem. Tu mi je zaupano delo z najmlajšimi, da skupaj gradimo most ljubezni, miru, solidarnosti. Ob vsej prehojeni poti in delu me globoko spremlja misel naše ustanoviteljice bl. Terezije Jezusove: “Vsa božja dela zorijo počasi in v trpljenju, potem pa toliko bolj trdno stojijo in toliko lepše cvetijo.”

 s. M. Marjetka Jeralič

Dan je bil čudovito lep in k slovesnosti se je zbralo veliko sosester slavljenke, njeni domači, prijatelji, sodelavci, zastopniki katoliških vrtcev in veliko šentjernejskih faranov. Med bogoslužjem so prepevali trije župnijski zbori: mešani, otroški in mladinski.

Slovesnost je vodil novomeški škof msgr. Andrej Glavan, s katerim je somaševalo okrog 20 duhovnikov. Prisotne je najprej pozdravila provincialna predstojnica  » » »

Tudi škof Andrej Glavan je v začetku mašnega bogoslužja namenil poseben POZDRAV zbranemu občestvu  » » »

V HOMILIJI pa je škof Glavan takole razmišljal o pomenu zaobljub  » » »

Ob koncu bogoslužja se je s. Marjetka vsem zahvalila  » » »

Domači župniji in svoji redovni provinci, ki ji pripada, pa je s. Marjetka poslala naslednji zahvali  » » »

Potek obreda je lepo viden iz FOTOGRAFIJ dejanja samega:

[Predvajaj]

1 2 3 ►