Končno so tu “zaslužene” počitnice in naše potovanje v Nemčijo. Šest otrok in prav toliko naših zaposlenih je težko pričakovalo potovanje v “obljubljeno deželo”. V ponedeljek 19. junija zvečer smo se odpravili na pot. Z dvema osebnima kombijema smo bili na poti do pristanišča v Durres. Upali smo, da se bomo brez zapletov vkrcali na trajekt in naslednje jutro prispeli v italijanski Bari od koder smo želeli potovati proti Nemčiji. Komaj sem dobro parkirala kombi na trajekt, že me je italijanski policist prijazno povabil, naj odpeljem na kopno. Brez velike razlage mi je povedal, da nam na dokumentih naših otrok manjka žig italijanske Ambasade, ki ima sedež v Tirani. Kaj sedaj. Sredi noči smo se vrnili v našo vas, ne da bi zares dojeli kaj se je zgodilo. Dan za dnem imajo v pristanišču opravka s prekupčevanjem otrok. Dva dni pred našim prihodom je mlad italijanski par hotel ilegalno odvesti v Italijo leto in pol starega dečka. Zgodbe se ponavljajo, zato so vse bolj poostreni predpisi in kontrole dokumentov. Žal je pa tudi res, da naslednji večer ni nihče pogledal in kontroliral dokumentov, ko smo se vkrcali na trajekt, še manj v italijanskem pristanišču Bari. Naslednji dan smo prevozili 1200 km in srečno prispeli v Nemčijo, kjer smo imeli enotedenski program v okviru krovne organizacije, ki zbira denarna sredstva za naše delo in življenje. Otroci so uživali pri nemških družinah, ravno tako odrasli, ki so se v domovino vračali z mnogimi novimi vtisi in doživetji. Otroci doma so našo vrnitev težko pričakali. Veselje je bilo nepopisno na obeh straneh. Vsi hkrati so pripovedovali kaj so doživeli, delali in videli. Že naslednji dan smo sprejeli dva nova otroka. V zadnjih dveh mesecih kar štiri, ki zelo pogrešajo starše in dom. Vse jim lahko damo, ne moremo pa jim dati staršev, to je boleče dejstvo.

Jonida, prijazna deklica. Prvič je prišla k nam na obisk pred pol leta. Lepo urejena, prikupna in zelo zgovorna. Na vsa vprašanja je odgovarjala sama in tudi jasno povedala, da jo je strah, da jo bomo prodali. Mama je zapustila družino. Oče je ostal z dvema otrokoma sam. Tudi on si je želel ťpobegnitiŤ v tujino. Kam z otrokoma: v dom! Pol leta je trajalo, da smo uredili vse dokumente in v tem času sta otroka živela prepuščena več ali manj sama sebi. Ob sprejemu sta bila zelo spremenjena, neurejena in tiha. Njune žalostne oči sprašujejo: “Mama, kje si, oče kdaj se boš vrnil?!” Pred dnevi se me je Jonida med sprehodom držala kot klop in na lepem izstrelila. “Ko bom velika, bom kot ti, motra Slavka. Oblečena bom v sivo obleko, belo bluzo in ruto bom imela na glavi.” Nasmejem se in pripomnim: “Prav, ampak veš jaz nimam moža.” Jonida me pogleda in prav resno pristavi: “Potem, pa ne bom kot ti. Bom pa kot motra Almuth.” In ko ji ponovno poskusim razložiti, da tudi sestra Almuth nima moža, se široko nasmeje in modro doda. Pa tudi prav. Bom pa kot mama, le otrok ne bom pustila samih. Z njimi bom šla na sprehod, kot ti.

Kdo ve kaj bo tem našim otrokom prineslo življenje. Želimo si, da bi nekaj tega kar živijo pri nas, zmogli ponesti in zaživeti kot odrasli možje in žene. Morda bodo šli s svojimi otroki na sprehod, kdo ve …

s. Slavka